Triumf volje

Vlado Miheljak

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne.«
— 58. člen Ustave RS

»– avtonomije v odnosu do države, političnih strank, korporacij in verskih skupnosti«
— Izvleček iz listine Poslanstvo, vrednote in vizija Univerze v Ljubljani

»Da bi univerza ustrezala potrebam okolja, morata biti njeno raziskovanje in poučevanje moralni in intelektualno neodvisni od vseh političnih oblasti in gospodarskih sil.«
— Izvleček iz temeljnih načel listine Magna Charta Universitatum, ki jo je doslej podpisalo 889 univerz iz 88 držav (Bologna, 1988)

V zgodovinski perspektivi univerze sto let res ni veliko. Njena evropska zgodovina se zaokrožuje na devetsto let in več. No, včasih prestavljajo začetke kar pod drevesa Platonovega sadovnjaka, poimenovanega po antičnem junaku Akademosu. Torej skoraj štiristo let pred našim štetjem. Zato so nekateri predlagali, da bi bilo zaradi občutka tradicije in prvinskosti treba tudi najstarejšo slovensko univerzo narediti »še lepšo in starejšo«. Češ, ni stara zgolj sto, ampak tristo let in več. No, privid tradicije nič ne pomaga. Če izvzamemo kratko epizodo Écoles centrales, v režiji prosvetljene francoske okupacije, je onkraj iluzij in samoprevar pač dejstvo, da je stara »le« sto let. A starost ni problem in ni merilo. Univerza je vredna toliko, kolikor zna, zmore in si upa biti avtonomna. Avtonomija je nenehno hrepenenje alme mater. In avtonomija je ves čas na preizkušnji. Včasih neposredno politično, danes bolj ko ne ekonomsko. Avtonomija univerze je tako pomembna, da je zapisana v ustavo v enem od najkrajših členov. »Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne.« In pika! A ravno izzivi in nenehne skomine velevajo in silijo univerze k ritualnemu ponavljanju zaveze in proklamiranih načel. Ker avtonomija ni enkrat za vselej pridobljena, osvojena, zagotovljena, je treba vedno znova k njej stremeti in se za njo boriti. Tudi s simbolnimi akti. In obeleževanje okrogle in častitljive obletnice je še kako pomemben simbolni akt.

Ko sem videl scenosled osrednje proslave v Cankarjevem domu, sem bil zgrožen. Prolog je demonstriral popoln suspenz proklamiranih vrednot in načel univerze. Na praznem odru so se vojaki Slovenske vojske razporedili vzdolž stopnišča v dvokolonskem postroju, skozi katerega se je na vrh stopnišča povzpel najprej patetični predsednik republike, potem pa ob salutiranju vojaškega postroja še rektor. In ko je prevzel državno odlikovanje (red za izredne zasluge) ter se skupaj s predsednikom obrnil proti občinstvu, se je izrisal nepozaben prizor. Na levi predsednik republike, na desni rektor in med njima, kot vezni člen med državo in njeno univerzo, postaven, izklesan in razosebljen uniformirani adjutant, vzdolž stopnic pa uniformiran postroj. Asociacije, ki so vsilile ta trenutek, so nehote spominjale na tisto zgodovinsko podobo, ko Martin Heidegger po prevzemu rektorskih časti Univerze v Freiburgu leta 1933 nagovarja akademski zbor, dekoriran z uniformiranim spremstvom, in opomni, da tri vezi določajo nemško bistvo in duhovno poslanstvo: služba dela, služba vednosti in vojaška služba. Vse tri so enako nujne in enako vredne.

Ne vem, kdo si je tak scenosled izmislil. A je naredil neizmerno in nepopravljivo škodo. Če sta to zahtevala Pahor in njegov protokol, bi se moral rektor zahvaliti za ponujeno odlikovanje in povedati, da bo univerza počakala na boljše, manj uniformirane čase.

Dobro, marsikdo bo odmahnil, češ, prava reč. Pa ni tako. Simbolna dejanja, geste so pomembni. In institucionalna avtonomija ter eksteritorialnost univerze nista zgolj lokacijsko, ampak predvsem simbolno in pomensko definirani. Torej to velja tudi na slavnostnem dogodku v Cankarjevem domu.

A brezbrižen odnos univerze do vprašanja avtonomije ni od včeraj. Če je univerza v enopartijskem režimu vztrajala pri nesprejemljivosti in nepredstavljivosti vstopa uniform v svoje prostore, je to načelo začelo popuščati v devetdesetih letih in kasneje. Leta 2004 je na FDV referentka za študentske zadeve dva študenta, častnika Slovenske vojske, postavila pred vrata, češ da v uniformi ne moreta urejati študentskih zadev. Ravnala je nesporno prav in profesionalno, a se je – namesto da bi se opravičila in nevedna ali arogantna častnika študenta podučila – protestno oglasila užaljena in prizadeta Slovenska vojska. A resnični zaplet je nastal šele, ko se je v imenu rektorata univerze kot razsodnika oglasil takratni pomočnik glavnega tajnika, ki ni pojasnil vojski in javnosti, da sta eksteritorialnost in avtonomija neizogiben fetiš univerze, ampak je s prstom pokazal na referentko, ki da je bila preveč neživljenjska in oblastna. Izjava je bila vsekakor škandalozna in ponižujoča za univerzo v celoti. Čast ponižane univerze je rešila takratna dekanja FDV dr. Ferligojeva, ki se je, kljub temu da je bila pod pritiskom vojske in rektorata, neomajno postavila v bran referentke in prakse uveljavljanja eksteritorialnosti in avtonomije, za kar si zasluži poklon.

Nekateri (tudi na univerzi!) imajo očitno težave z dojemanjem principa, da deklarirana načela kaj veljajo samo, če jih in ko jih tudi uveljavljajo. To pogosto izkusijo tudi pripadniki in predstavniki narodnih skupnosti. Dvojezičnost je samoumevna, dokler je ne uporabijo. Če bi denimo začela oba manjšinca v parlamentu govoriti v maternem jeziku, bi bila označena najmanj kot neživljenjska, če ne še česa hujšega: ... češ, znata slovensko, pa ne želita govoriti.

Izhodiščni izpad s Pahorjevimi gardisti je sicer skušal popraviti dober kulturni program z naslovom Sedem poti k pozornosti, po motivih Srečka Kosovela. Najprej torej akademija kot uniformiran postroj, kasneje kot destrukcija, disharmonija, kreativni kaos ... Kosovel pač. A sedem poti k pozornosti je poteptala tista osma iz prologa. Žal.