Igre brez meja

N'toko

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Žive meje

Težko je razviti simpatijo do pripadnikov diplomatske kaste. Pustimo ob strani njihovo dolgočasnost, njihov agresivno suhoparni jezik, njihove pretenciozne plašče in predrage ure … Do diplomatov smo naravno nezaupljivi, ker naj bi za nas v tujini opravljali poklic ljudskih predstavnikov, a je večina njihovega dela navadnim smrtnikom popolnoma nerazumljiva. Ves čas se pogajajo v našem imenu, čeprav ne moremo nikoli zares pretolmačiti, kako naj bi bila pogajalska stališča Republike Slovenije koristna tudi za njene prebivalce. Mednarodni teren je pač kompleksen in na njem nimamo veliko besede, zato smo prisiljeni sprejeti stališča vladnih diplomatov kot naša lastna. Zunanja politika je tako največkrat nasprotje demokratičnih procesov – nekakšen zapleten ritual, pri katerem verjamemo, da njeni šamani že vedo, kaj je treba storiti.

Za medije, ki so navajeni na jezik diplomatske subkulture, največkrat ni nobenega razhajanja med zunanjepolitičnimi potezami vlade in čiste volje ljudstva – o stališčih vlade poročajo kot o stališčih vse države. Tako so na primer agresivna stališča vladnih pogajalcev in evroposlancev do hrvaškega vstopa v schengensko območje obveljala za povsem zdravorazumska. Njihovo nenavadno skovikanje v evropskem parlamentu, njihova protestna pisma in nacionalistične izjave – vse to je bilo predstavljeno kot normalen izraz upravičenega besa, tudi če ga opazovalci povsem ne razumemo. Toda vsake toliko časa je treba stopiti korak nazaj in se vprašati, kaj, za vraga, se tukaj zares dogaja. In agresivno nastopanje slovenske zunanje politike proti Hrvaški je nedvomno eden izmed takšnih trenutkov.

Če se namreč poskušamo vživeti v vlogo slovenskega političnega razreda, bi moralo biti stališče povsem jasno: priključitev Hrvaške schengenskemu območju je odlična poteza. Tu sploh ni treba komentirati vseh plusov za gospodarstvo, za turizem, za promet, za obmejne prebivalce, za obiskovalce morja ... težko bi našli kak del slovenskega prebivalstva, ki jim prehodnejša meja in lažje gospodarske povezave s sosedi ne bi bile v interesu. A tudi če gledamo na stvar s povsem politikantskimi očmi, bi bila selitev schengenske meje proti jugu za trenutno vladajoče politike ogromna razbremenitev. Ne bi jim bilo več treba igrati varuhov evropske zunanje meje pred migranti, ne bi jim bilo treba vlagati vseh teh milijonov v ograje in patrulje, niti jim ne bi bilo treba poslušati vseh očitkov domače desnice, da ne storijo dovolj. Vsakemu premetenemu sredinskemu politiku bi moralo biti v interesu, da se znebi političnih pritiskov v zvezi z migracijami in preloži breme na sosede.

Naša zunanja politika pa je v tem pogledu ravnala povsem v nasprotju s svojimi interesi. Ne le, da so napadli evropsko komisijo z ostrino, kakršne nikoli ne pokažejo, ko je ta zahtevala varčevanje in privatizacijo, ampak so svoje nasprotovanje hrvaškemu vstopu vsi po vrsti utemeljevali prav na migracijah! Še več, govorili so izključno o tem, da Hrvaška preslabo brani meje! Takšne izjave v času, ko hrvaška policija vsem na očeh strelja migrante, niso le etično sporne, ampak tudi privlečene za lase. Na Balkanu je trenutno vzpostavljen najbrutalnejši mejni režim, kar ga je Evropa kdaj uveljavljala na svojem ozemlju, in vlada zagotovo ve, da med poskusi prečkanja umira vse več ljudi. Ali lahko jemljemo resno idejo, da Slovenija nasprotuje vsem velikim prednostim hrvaške priključitve, ker se boji prihoda peščice beguncev, ki tako ali tako ne bi ostali pri nas? Ali so ti migranti za vlado res problem, zaradi katerega se zdi komu vredno razpihovati sovraštvo proti sosedom in odpirati spor z evropsko komisijo?

Zgodovina nas uči, da takšni spori pri širjenju schengenskega območja sicer niso novi. Ko je konec 80. let potekal proces priključitve Italije, je Francija njen vstop v schengensko območje pogojevala s tem, da mora uvesti vizume za državljane magrebskih držav in zaostriti mejni nadzor na morju. Razlog seveda ni bil v samih migrantih, ampak v notranjepolitični igri – takrat je namreč LePenova opozicija rušila vlado s protimigrantsko propagando, češ da bo s sprejemom Italije k njim prišla vsa »drhal z juga«. Mitterrand je klonil pod pritiski in začel reševati schengenski projekt tako, da je Italiji vsiljeval politiko nepredušno zaprtih zunanjih meja. Trideset let kasneje v Sloveniji proces ni bistveno drugačen: skrajna desnica straši pred migranti, leva sredina pa prevzema njihove argumente in si z nasiljem na mejah kupuje politično stabilnost. Toda Mitterrand je vsaj poskušal nasilje naložiti svoji južni sosedi (ki je dejansko imela milejši mejni režim), Šarčeva administracija pa trdi, da brutalna hrvaška policija še ni dovolj nasilna in da je bolje, če zunanja meja ostane pri nas!

Očitno so pri vztrajanju v vlogi schengenskih varuhov na delu interesi slovenske politike, ki jih ne poznamo. Morda so spoznali, da je varovanje zunanjih meja (in s tem politične stabilnosti bogatejšega severa) še edini adut, ki ga ima majhna periferna država na evropskih pogajanjih. Morda je Šarec ugotovil, da so migracije edina tema, o kateri se je kakšen pomemben politik pripravljen z njim pogovarjati. S čim bodo nastopali vsi ti diplomati, če jim Hrvaška odvzame vlogo pridnih vratarjev? Podobno kot obmejni župan Emil Rojc so slovenski politiki ugotovili, da čuvanje meje prinaša precej pozornosti in s tem denarja. Vsekakor so se na policiji in ministrstvu za notranje zadeve naučili, da je lovljenje migrantov ena najbolje financiranih dejavnosti tega obdobja. Le kaj bodo storili z vsemi ograjami, droni, vozili in dodatno zaposlenimi, če bo meja izginila?

Seveda ne gre izključevati možnosti, da so v ozadju teh stališč do Hrvaške še druge igre. Toda že samo dejstvo, da naša diplomacija tako složno nastopa proti odpravi meje in pri tem uporablja najnevarnejšo demagogijo, kaže na trend, ki zbuja skrb. Naš politični razred si očitno v mednarodnem prostoru ne zna poiskati druge vloge, kot je voljno udrihanje po šibkejših. Da ne razumejo vzrokov in posledic okoli migracij, smo že vedeli. Na žalost zdaj vemo tudi, da svoje pogajalske adute vidijo prav na tem področju in pri tem še neprepričljivo ropotajo z grožnjami proti edinim sosedom, ki državi dejansko ne pomenijo nobene grožnje. Še Dimitrij Rupel je pri tem začudeno pripomnil, da so »te grožnje diplomatsko neustrezne oziroma nedovoljene. Da ima Slovenija slabotno diplomacijo, se je izkazalo tudi v tem primeru …« Da je Rupel postal samoten glas diplomatskega razuma, je verjetno slab znak.