Natova logika

dr. Bogomir Kovač

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Londonska deklaracija Nata ima za to ameriško evropsko vojaško združenje bolj simbolni kot realni pomen. London je njegov prvi sedež, tu se končuje praznovanje njegove sedemdesetletnice, tudi tridesetletnice padca komunizma, zaradi katerega je bil spočet. Politična predstava v Londonu je bila semenj sprenevedanja in hkrati dokaz nemoči EU. Nato je dejansko začetek evropskih integracij in iskanj alternativnih rešitev leta 1949. Tudi danes bi lahko pomenil ključ do želenih reform, ekonomija in varnost, evro in vojska so ogrodje, orodje in lepilo skupnosti. Macronove ideje o možgansko mrtvem Natu in Trumpovo reševanje ameriške globalne prevlade z vojsko so tu zgrešile cilj. Čas politične lobotomije ne more nadomestiti časa anatomije, če ostanemo pri stari primeri Danila Kiša.

Sklepno srečanje voditeljev devetindvajsetih članic je bilo po naravi reči namenjeno proslavljanju in ne prepirom. Zato je bilo lažje pokazati na stare in nove nasprotnike (Rusija, Kitajska), globalne probleme (terorizem, migracije) in nove izzive (hibridne in vesoljske vojne) kot na strateške militaristične interese (ZDA) in lastno varnostno nemoč (EU). Domala prijateljsko srečanje Macrona in Trumpa je utelešalo spravo. Francija pač mora biti politično kritična do zveze, ZDA pa so lahko še naprej pokroviteljske, če bodo iz vojske in vojn delale biznis. Zato je sekretar Stoltenberg na vsakem koraku skušal dokazati, kako je kritika transatlantskih povezav neproduktivna, predlogi o večji evropski vojaški avtonomiji pa zgrešeni. In na prvi pogled ima prav.

Peto leto zapored obrambni izdatki naraščajo dvakrat hitreje kot gospodarska rast EU, leta 2024 bodo, brez ZDA, presegli 400 milijard, večina članic bo dosegla magično mejo dveh odstotkov BDP-ja. Bolgarija je z nakupom ameriških F-16 vzorčni primer »primernega« ravnanja, patriotizem članic se meri s prodajo raketnega sistema Patriot, mnogi 5. člen zavezniške pogodbe o solidarnostni obrambi zamenjujejo z nakupom lovca F-35. ZDA dejansko povečujejo svojo evropsko vojaško navzočnost, zlasti na mejah proti Rusiji. EU se vsevprek oborožuje, hladna vojna pa se vrača, le da tokrat poleg Moskve zajema tudi Peking. Demilitarizacija je pozabljena evropska politična alternativa.

Natovi zagovorniki so si v Londonu pripenjali medalje za marsikaj. Nato naj bi končal staro hladno vojno brez strela na evropskih tleh, omogočil je mirno združitev obeh Nemčij, širitev in rekapitalizacijo postsocialistične Evrope, končal balkansko morijo … Skratka, zagotavlja mir in blaginjo v Evropi, gradi na zavezah in dogovorih, zagotavlja kolektivno varnost in omogoča prijateljsko sožitje nekdanjih nasprotnikov. Na drugi strani pa je EU s tem izgubila vojaško in politično avtonomijo, odvisna je od ameriških interesov in moči, tudi vojaški proračun je višji, kot si želi. Paradoks je očiten. Politično je ameriško-evropska naveza v težavah, vojaško in operativno pa Nato cveti. Zato je v Londonu prevladal sklep, da je razmerje med Natom in EU bolje reformirati kot ga opustiti.

Toda Natu sta hkrati uspela širitev in poglabljanje sistema, njegov kohezijski stroj deluje tam, kjer je EU v zadnjih dvajsetih letih očitno odpovedala. Natov pristop (NDPP-2009) je bil kombinacija absolutnega spoštovanja suverenosti članic, vztrajanja pri standardizaciji in dolgoročnih ciljih, enostavnega in jasnega vodenja. Nato se ni nikoli zapletal v politične debate in nobene članice niso klicali na odgovornost, ne Nemčije zaradi severnega toka, ne Turčije pri nakupu ruskih raket ali Grčije za prodajo Pireja Kitajski … Skratka, Nato je dosegel nekaj, česar EU očitno s cvetoberom unij ni uspelo.

Seveda, to ne rešuje temeljnega problema. ZDA so prepričane, da EU igra vlogo »prostega jezdeca« pri obrambnih stroških, EU vse bolj občuti zavezništvo kot ameriški vojaški protektorat. S Trumpom se je vse skupaj izrodilo v medsebojno trgovino, kjer ima vse svojo ceno. Tu dolarji za nakup orožja štejejo več kot vrednote zavezništva – vsi za enega, eden za vse. Od tod ideja, da bi Nato nadomestili z »evropsko vojsko« oziroma ga spremenili v enakopravno zavezništvo, z ZDA ali brez njih. Junckerjevi so začeli s PESCO, toda zgodba je hitro politično otopela, leta 2018 sta jo skušala obuditi Macron in Merklova, a brez uspeha. Vzporednih vojaških struktur ekonomsko ne želi nihče, politično pa Nata danes ni mogoče ukiniti. Ekonomska logika tu ne sledi politični. ZDA potrošijo za obrambo EU okoli 35 milijard USD, evropske članice lani 256 milijard, torej je slavni prispevek ZDA 15-odstoten, nakupi ameriškega orožja pa so zgolj po natovski formuli 2/20 dvakrat višji. EU za vojsko ne troši premalo, toda politično investira v napačne reči.

Kolikšna je torej političnoekonomska cena evropske varnosti? Američane in Trumpa zanima biznis in ne politika, varnost EU je za ZDA globalni drobiž. Vojaška industrija je v ZDA paravan za sporno državno subvencioniranje tržnih poslov in civilnih korporacij. Tu EU zaostaja za ZDA in Kitajsko, celo Rusijo. Zato te velesile vse bolj nasprotujejo multilaterizmu. EU nasprotno temelji na ekonomiji in ne na vojaški moči, stavi na mednarodno ureditev, mir in trgovino. ZDA so leta 1774 razglasile neodvisnost, ko so se ločile od velikih evropskih kolonialnih sil. EU mora to storiti dobri dve stoletji kasneje v razmerju do ZDA, pa tudi Rusije in Kitajske. Obramba in vojska sta skriti temelj želene politične integracije, globoko podcenjeno in odrinjeno področje drugačne in možne EU.

Evropeizacija Nata je protisloven, toda perspektiven proces. EU bi s tem lažje utrdila geostrateško identiteto. Politično enotnost lahko hitreje doseže navzven kot navznoter. Evropska vojska in obramba imata podobno nevtralno in povezujočo vlogo kot evro in monetarna unija. Samo tod so nasprotniki lahko naši prijatelji.