Neumrljiva M. Thatcher

Janko Lorenci

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kolumna

Na otoških volitvah prejšnji teden so z veliko prednostjo zmagali torijci, laburisti pa katastrofalno potonili. Prva, a ne nujno poglavitna posledica tega izida bo skorajšnje slovo Velike Britanije od Evropske unije.

Zakaj tako grmeča zmaga in tako obupen poraz? Prevladujoča razlaga: brexit je državo tri leta spravljal v trans in zato pogoltnil preostalo vsebino volitev, vodja laburistov pa vse do bridkega konca ni hotel povedati, ali se osebno strinja z izstopom ali mu nasprotuje. To je obupno omajalo njegovo verodostojnost. V času, ko se stranke enačijo z voditelji, je taka mečkaška drža laburiste morala pokopati, toliko bolj, ker Corbyna ne mara niti veliko laburističnih volivcev, nasproti pa mu je stal vehementen, lažniv, a izrazit, rahlo ekscentričen, po svoje zelo angleški populist Johnson, osredotočen na eno samo temo. Očitno so tradicionalni laburistični volivci, naklonjeni brexitu, laburiste zapustili, torijski volivci, nasprotniki brexita, pa so ostali torijcem zvesti. Svoje so dosegli tudi množični mediji, ki so Corbyna v glavnem slikali kot divjega radikalca, marksista, antisemita itd.

Pokazalo se je še, da si veliko Britancev res želi izstop iz Unije ali pa vsaj to, da se izstopna norišnica konča. Laburisti niso znali unovčiti svoje najmočnejše karte: prepričati volivce, da bodo, če zmagajo, uresničili svoj socialistični (klasično socialdemokratski) program, ki je sam po sebi tak, da bi moral pritegniti socialno ogrožene ali negotove volivce, teh pa je veliko. Vse so stavili prav na program, vedoč, da bodo volitve izgubili, če bodo zreducirane na brexit. Toda stranka je že v preteklosti preveč vijugala, da bi ji verjeli na besedo. Skratka, torijci so nastopili z jasnim sporočilom, laburisti pa so ostali brez prepričljivega, zmagovitega gesla.

Druga, nič manj pomembna posledica volitev: Margaret Thatcher je dosegla še eno postumno zmago. Johnson je vodja trdo neoliberalne stranke, in čeprav še tako »ljudski«, del establišmenta. Stranka bo nadaljevala, kar zna – zaostrila politiko v korist korporacij, finančnega kapitala, premožnih, velikega Londona. To pomeni nadaljnje hiranje sociale, javnih služb, infrastrukture, večanje razlik med regijami.

Laburistični program je nasprotje taki politiki. Corbyn ima šibke voditeljske odlike, toda pod njim, starim, klasičnim socialdemokratskim levičarjem, se je stranka programsko korenito prenovila, opustila blairovsko tretjo pot, ki je potopila vso evropsko levico, in se po svoje vrnila h koreninam. S Corbynom se je v središče politike vrnilo vprašanje družbene pravičnosti in delitve bogastva, dokaj poudarjeno pa tudi okoljska tematika. V tem smislu bi bili zmagoviti laburisti za etablirano evropsko politiko grožnja okužbe s socializmom; nič čudnega, da marsikje v Uniji slabo skrivajo olajšanje, da na Otoku na oblast ni prišel po njihovem nevaren levičar in se resno lotil demontaže neoliberalnega evangelija. Olajšanje kaže, da je bolna tudi EU.

Laburisti bodo po porazu na hudi preskušnji. Njihovo tradicionalno volivstvo se je razpršilo in se bo stežka vrnilo v celoti. Treba bo poiskati novo vodstvo, predvsem pa rešiti dilemo, ali ostati pri Corbynovem levem zasuku ali pa se morda vrniti k blairizmu. Slednje bi pomenilo novo vegetiranje. Po svoje ima Corbynov program šele zdaj, ko bo urok brexita izparel, torijci pa bodo še zaostrili družbeno konfliktnost, priložnost, da zaživi in postane res privlačen.

Za vse razen za britanske konservativce in premoženjske elite je izid volitev slab. Angliji bo izstop prinesel kratkotrajno razpoloženjsko olajšanje, dolgoročno pa ji bo kvečjemu škodil. Pri tem se bo brexit vsebinsko še vlekel; formalnemu izstopu bodo sledila dolga, trda pogajanja o novem sporazumu z EU. Nejasno je tudi, kaj izstop pomeni za enovitost kraljestva.

Britansko slovo je slabo tudi za Unijo. Znebila se je potencialne okužbe z demokratičnim socializmom, a izgubila potentno članico. Notranja ravnotežja v EU se bodo zamajala na škodo manjših članic, zlasti Nemčija in Francija bosta še močnejši in še bolj komandirski, pri tem pa se slabo razumeta med seboj in sta notranje politično razrahljani. Manj bo tudi denarja za kohezijska sredstva, saj je bila Anglija pomemben neto plačnik. Na globalnem prizorišču bo skrčena Unija še večji palček, dejansko in psihološko. Scela je brexit bolesten delček bolestnega velikega mozaika – površno globaliziranega in hkrati drobečega se sveta. Tudi zato se tako nemočno pogrezamo v krizo okolja.

Velika Britanija je dobila v zadnjih desetletjih najbolj desno vlado z oportunističnim premierom. Malokdo dvomi, da bodo torijci nadaljevali politiko dereguliranja, privatizacije in strategij, kakršno uporabljajo na primer v zdravstvu; prepuščajo ga propadanju, da bo nad njim naposled obupalo še ljudstvo, nakar bo godno za obsežno privatizacijo (spominja to na Slovenijo?). Tudi brexit so torijci, bi lahko posumil k teoriji zarot nagnjen človek, izvedli zato, da v splošni zmedi laže ostajajo na oblasti. Kakorkoli, prihodnja leta bodo za večino Britancev verjetno trša, socialna in razredna vprašanja bodo spet splavala na površje in obdobje padanja v brexitovski kaos se bo morda prevesilo v treznjenje, čar asocialnih posebnežev in klovnov na oblasti pa se bo razpočil kot milni mehurček. Dolgoročneje so torijci morda doživeli Pirovo zmago.

Kaj se bo zgodilo, bo zelo odvisno tudi od ta čas potolčenih laburistov. Če bodo izbrali dobrega voditelja in vztrajali pri sedanjem programu, si lahko opomorejo, znova zrastejo in zavrtajo v trdoživo zapuščino M. Thatcher. V prelomnih časih so lahko pobožne želje, imenitneje se jim reče utopije, realistične.