Janko Lorenci

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Kolumna

Odveč

Bogataši, politika in mi

Ameriški predsednik je milijarder. Prihodnje leto se bo z njim na volitvah morda spopadel drug bogataš, M. Bloomberg, nekajkrat premožnejši od Trumpa. Bogataši vedno bolj določajo ameriške volitve; med drugim plačajo skoraj polovico prispevkov za volilne kampanje, v katerih si brez močne finančne podpore ničla. Kdor je bogatašem bolj pogodu, dobi več njihovih zelencev. Skratka, v Ameriki, a ne samo v njej, je mogoče volitve tako rekoč kupiti. Bogastvo je moč.

Razporejeno je vedno bolj neenako, nakopičeno v rokah vedno manj ljudi, in to je svetovni pojav. Samo B. Gates, J. Bezos in W. Buffett so bogatejši od 160 milijonov Američanov, hkrati pa skoraj neobdavčeni. Za primerjavo: v Nemčiji in drugod na Zahodu so bili milijonarji leta l950 obdavčeni 90-odstotno, danes pa davka na dediščino ali na premoženje marsikje sploh ni. Demokratsko predsedniško kandidatko E. Warren, ki predlaga šestodstotni premoženjski davek, nasprotniki zmerjajo z nevarno radikalko.

Pogled na bogastvo se spreminja. Včasih je bogatost zbujala predvsem občudovanje in zavist, zdaj je sinonim za neenakost in velja za resen družbeni problem. V Ameriki in Angliji o tem vroče razpravljajo, pri tem pa značilno sodelujejo tudi bogataši in povzdignjeno govorijo, da je treba svet spremeniti. To so nekoč govorili samo reveži, zatirani in revolucionarji. M. Zuckerberg na primer pravi: »Če hočeš spremeniti svet, ustanovi podjetje.« Nekaj milijarderjev je celo pozvalo politiko, naj jih bolj obdavči. Ta novorek superbogatih izraža nelagodje, da se nanje gleda slabše kot nekoč.

Čustva do njih so zanimiva godlja. Tudi navadni ljudje bi radi obogateli, ta želja in upanje, da se to kdaj uresniči, ustvarjata toleranco do bogatih. Res je tudi, da nekateri obogatijo nesporno, poleg tega se po malem še verjame, da se bogastvo bogatih samodejno pretaka med množice. Dokaj razširjeno je tudi mnenje: če so znali poskrbeti zase, bodo prej kot kak poklicni politik sposobni obogatiti državo in vse nas. Predvsem pa so si bogati posamezniki in korporacije (na svetu je okoli 2200 milijarderjev in na milijone milijonarjev) že pridobili toliko moči, da posredno postavljajo družbena pravila in vzdržujejo ogromen propagandni stroj (tudi številne medije), ki nam dopoveduje, da je vse, kot mora biti.

Toda ali so veliki bogataši res lahko politiki, koristni za večino? Vsi niso enaki, a taki, ki bi delali v skupno dobro, so redke ali neobstoječe ptice. Kajti superbogatost je tudi stanje duha; osnovno dojemanje sveta, etika milijarderjev a priori ne more biti taka kot pri navadnih ljudeh (Slovenija nima milijarderjev, a njeni milijonarji so urezani po njih). Konec koncev vedno skrbijo za svoje interese, s tem pa vzdržujejo status quo, ki jim je omogočil, da so obogateli. Velika večina ljudi s takim stanjem ni zadovoljna, marsikdo trpi. Tudi najbolj dobrodelni milijarderji pa sedijo na svojih premoženjskih kupčkih, tekmujejo med seboj, kdo bo nakopičil več – dovolj ni nikoli –, in iz ozadja vodijo igro.

Odločilni vezni člen med tem bogatim ozadjem in nebogatimi je politika. Načelno služi množicam, v praksi pa je poglavitni kreator bogatašev in tudi revežev. O tem jasno govorijo številke. V EU se za socialo, zdravstvo in šolstvo namenita dve tretjini javnih izdatkov. Napajajo jih davki, ki silovito prizanašajo bogatašem in velikim podjetjem, močno pa obremenjujejo srednji sloj. To vodi v hiranje javnih storitev in zadolževanje države. Politika bi lahko, na primer z drugačnimi davki, bremena in blaginjo porazdelila veliko enakomerneje in pravičneje.

Tega ne počne in gre v svojem streženju bogatim tako daleč, da prevzema krivdo za stanje v družbi ali pa jo zvrača na vse mogoče, samo na bogate ne. Ta servilnost verjetno izvira iz tega, da se bolj kot z državljani identificira navzgor, da je v marsičem pod vplivom velikih denarjev od zgoraj (ti denarji so zanesljivejši od begavih volivcev), hkrati pa prežeta z dogmami neoliberalizma. Kakorkoli, formalno še vedno suvereno ureja vse družbene zadeve, v resnici pa to v marsičem že počno milijarderji, velike korporacije, lobiji. Politika tega seveda ne prizna – kdo bi jo potem volil.

To dvojnost, to nečedno, povsod protiustavno zlizanost politike in velikega denarja je dobro imeti pred očmi. Bogastva na svetu je dovolj, da bi lahko vsi živeli dostojno in ustavili pogrezanje v krizo okolja, toda razporejeno je strahovito neenakomerno. Odpor zaradi takih razmer je težko usmeriti proti abstraktnemu, brezosebnemu globalnemu »sistemu«. A vsak sistem določajo in konkretizirajo otipljivi, fizični akterji, pravila in utečena praksa. Ti akterji so na eni strani nacionalne politike, na drugi pa bogati in velike korporacije. Njim pa je mogoče nasprotovati. Politika je deloma že pod pritiskom, tisti, ki se za njo skrivajo in jo v marsičem usmerjajo, pa razkošno živijo v miru. To je shizofreno. Skratka, pritisk je treba usmeriti tudi neposredno proti bogatim in jim odvzeti avreolo nedotakljive zaslužnosti in pozitivnosti.

Veliko bogastvo je produkt (neoliberalnega) kapitalizma, ki nujno koti drastično neenakost, ta pa ne gre skupaj z demokracijo. Demokracije ni, če odločanje, bogastvo in vpliv niso razpršeni. Ta razpršenost se s koncentracijo bogastva manjša, kapitalizem neomajno ostaja globalna ureditev, demokracija pa se geografsko krči in vsebinsko prazni. Politika igra svojo dvolično vlogo, tako spodkopava demokracijo in v isti sapi žaga vejo, na kateri sedi, saj bo v oligarhijah odveč. Milijarderji so nenormalen proizvod nenormalne družbe, njen simptom in osamosvojeni sotvorec. Odveč so, škodo delajo, v zdravi družbi jih ne bi bilo.