Beda zahodne civilizacije

dr. Bogomir Kovač

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Podnebni vrh v Madridu, COP 25, ni izpolnil pričakovanj, kar pa ni nobeno presenečenje. Nova evropska komisija je prav med globalnim podnebnim dogovarjanjem sprejela Evropski zeleni sporazum. EU naj bi do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina z novim načinom življenja ljudi. Spremembe zadevajo vse gospodarske sektorje in potrošnjo, dobili bomo krovni podnebni zakon, potrebne finančne mehanizme za naložbe. Bo zelena agenda novo lepilo EU, lahko postane spodbuda za svetovno ukrepanje? Podnebni begunci in izbira pravih ekonomskih ukrepov so dober kazalnik te neznosne politične mimikrije. Toda bodimo realni, čeprav mislimo nemogoče. Podnebne spremembe so preprosto prevelik zalogaj za sedanje upravljavske elite. Podnebni sporazumi so zato politično-ekonomske igre brez meja na omejenem zelenem planetu. To je največji, morda tudi zadnji paradoks te civilizacije.

Konferenca v Madridu že na začetku ni obetala nič dobrega. COP 25 bi morala gostiti Brazilija, toda Bolsonaro je brazilski Trump. Čile kot nadomestno gostiteljico pretresajo protivladni nemiri, Španija je bila evropski izhod v sili. Težko je doseči globalni politični sporazum o ekološkem reševanju sveta, če ne moremo najti niti primernega gostitelja konference. Novembra 2019 so Združeni narodi (UNEP, UNFCCC) objavili deseto poročilo o podnebnih spremembah. In sporočila so alarmantna. Namesto načrtovanega zmanjševanja še vedno povečujemo količino toplogrednih plinov. V naslednjih dvajsetih letih bi morali skoraj prepoloviti emisije, ki jih dosegamo danes. Največji onesnaževalci so najvplivnejše države sveta, Kitajska, ZDA, EU, Rusija in Indija … Pariški cilji glede omejenosti globalnega segrevanja na 1,5 °C bodo preseženi leta 2030. Pri sedanji stopnji rasti bomo brez ukrepov leta 2100 presegli 3°C, kar vodi v kolaps velikih ekosistemov. Ogrožen je dolgoročni obstoj naše civilizacije.

Nekaj temeljnih spoznanj je alarmantnih. Prvič, fosilna energetika in industrija še vedno rasteta, nihče ne spoštuje svojih zavez (COP 21). Drugič, podnebne spremembe so hitrejše in močnejše od pričakovanj, tako radikalnih sprememb planet ni doživel zadnjih 66 milijonov let. Tretjič, ekstremno vreme je nova normala, suše in poplave, požari in orkani, topljenje ledu na obeh polih ogroža našo oskrbo z vodo. Četrtič, gozdovi izginjajo hitreje, kot jih obnavljamo, s tem pa tudi naravni ponori CO2. Petič, biodiverziteta na kopnem in morju se radikalno zmanjšuje, z njimi pa se rušijo ekosistemi in naravna ravnovesja. Šestič, podnebne spremembe ožijo življenjske razmere in pridelavo hrane za skoraj poldrugo milijardo prebivalcev Afrike, Azije in pacifiških otočij. Sedmič, podnebne spremembe ogrožajo socialno najšibkejše ljudi in manj razvite države.

Opuščanje ogljičnega gospodarstva pomeni največjo ekonomsko transformacijo sodobne industrijske družbe. Zelena tranzicija predpostavlja ogromne spremembe v produkciji, delitvi in potrošnji, energetski in transportni infrastrukturi, davkih in financiranju, mednarodni trgovini in globalni regulaciji. Očitno se na tej točki združujejo vse težko obvladljive spremembe sodobnega časa, zelena ekonomska tranzicija in obvladovanje socialne neenakosti, tržna liberalizacija in sodelovanje držav na globalni ravni. EU vidi v zeleni revoluciji svojo politično, ekonomsko in geostrateško priložnost. Zelena agenda postaja skupen projekt evropske reintegracije, ki pa je za zdaj bolj politični kot ekonomski projekt. Podnebne spremembe so nedvomno globalni problem, ki zahteva sodelovanje držav in iskanje skupnih rešitev, na ravni EU in širše. Toda kako to doseči in s čim?

Politični sporazumi so očitno mrtva črka na papirju, ker teh zavez politično ni mogoče niti koordinirati niti uresničiti. Ekonomske rešitve so politično nevtralnejše in učinkovitejše. Dejansko v EU in na globalni svetovni ravni potrebujemo troje, zakonske okvire za pokritje tržnih, državnih in mednarodnih politik, uvedbo globalnega sistema vrednotenja in cen ogljikovih izpustov, stopenjsko določitev davčnih in finančnih ukrepov za financiranje sprememb. Težava je v politično-ekonomski koordinaciji držav, podjetij in potrošnikov, predvsem pa v obsegu in alokaciji potrebnih investicij, ki so hkrati ekološko vzdržne in socialno pravične. Ekonomisti poznamo tu dve preizkušeni rešitvi, globalni ekološki davek na emisije in trgovanje s pravicami za onesnaževanje. Davki so ekonomsko učinkovitejši, toda politično težko izvedljivi, trgovalni mehanizmi so politično sprejemljivi, toda ekonomsko polni špekulativnih tveganj. Seveda so tu tudi druga orodja, kako diferencirati ceno ogljičnega odtisa, prek carin in trgovinskih omejitev, subvencij ali pa posebnih davkov, finančnih skladov in obrestnih mer, korporativnega upravljanja in poslovnih standardov, tehnične zapovedi glede čistih energij. Zakaj bi omejevali ukrepe na en ekonomski mehanizem, sporazume pa na države, če pa lahko diferenciramo politike in udeležence na regije, velemesta, transnacionalne korporacije … Politike in ukrepi proti podnebnim spremembam so del javnih politik in zavezujočih mrež tistih, ki želijo dejansko kaj spremeniti. Potrebujemo nove centre sprememb, drugačne točke preloma.

Oxfam opozarja, da so podnebni begunci naša realnost. Pri zmernih scenarijih bo v 21. stoletju od 210 do 350 milijonov podnebnih migrantov, pri slabih petkrat več. Za večino dandanes skrbijo najrevnejše države, bogati jih vidijo kot varnostno grožnjo. Tu se razkriva vsa beda zahodne civilizacije, katere del smo. Evropa z vsemi svojimi politiki, škofi in generali, večnimi nacionalnimi prevarami stoji pred končno izbiro. Ekološka postindustrijska modernizacija in socialna transformacija kapitalizma sta imperativ njenega preživetja. Pozabite na zvonjenje lažnega odrešenja, gre za grmenje dejanskega pogubljenja.