Evropska levica po Corbynu

N'toko

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Žive meje

Corbynizem se je evropski levici kazal kot prepričljiva politična strategija v boju proti neoliberalizmu. Po dolgih letih neuslišanega uličnega protestiranja in parlamentarnih porazov novih levih strank se je končno pojavilo gibanje, ki je bilo sposobno v enem izmed centrov globalnega kapitala združiti energijo ulice s strukturo velike politične organizacije. Ideja, da se bo pod geslom »blaginja za vse, ne le za peščico« zmagovalo na volitvah in z velikopoteznimi reformami vrnilo Evropo v zlato dobo socialdemokracije, je začela zveneti realistično, če ne že kar samoumevno. Corbynov volilni poraz je bil zato za vse evropske socialiste hud šok, ki je povsod sprožil razgrete debate. Tekmovanje med različnimi interpretacijami volilnih izidov je zaživelo tudi pri nas – ne zato, ker bi se domači komentariat tako zanimal za britansko politiko, ampak ker ima poraz Corbynove strategije očitno velik pomen tudi za usmeritev domačih levih projektov.

Vzroki za poraz Laburistične stranke so seveda kompleksni in jih težko zares razumemo brez poznavanja specifik britanskega političnega prostora ter natančne analize številk. Zato bi tu raje prepustil volilno analizo resnim analitikom in si namesto tega pobližje ogledal tiste probleme corbynizma, ki utegnejo biti relevantni za naš prostor. Pri tem se je seveda treba izogibati poenostavljenim primerjavam z Levico in opozoriti, da ima Laburistična stranka stoletno tradicijo, močne korenine v industrijskih sindikatih in pol milijona članov, Levica pa je par let stara stranka devetih poslancev in peščice aktivistov. Vsekakor lahko govorimo o podobnih PR-strategijah v volilnih kampanjah, a po strukturi je Laburistična stranka primerljiva kvečjemu z našim SD-jem (ki pa nima svojega socialističnega krila). Zato strategije domačih socialistov ne morejo biti podobne Corbynovim – preden bo domača levica sploh lahko preizkusila corbynizem v praksi, bo morala najprej sestaviti primerljivo strankarsko organizacijo ali pa prevzeti kako drugo.

Vsekakor pa bo vsak levi projekt pri tem trčil na nekatere podobne kontradikcije kot gibanje okoli Corbyna, zato je vredno o njih govoriti že zdaj. Poglejmo si najočitnejše probleme:
1. Odnos do Evropske unije: Tako kot Corbynova ekipa tudi nobena druga leva evropska stranka ni oblikovala jasne strategije okoli članstva v EU. To pomeni, da ignorirajo ključne pogoje, na katerih stojijo ali padejo vse njihove socialdemokratske obljube: zadolževanje, investicije, upravljanje valute in pretok delovne sile. Zdi se, da o problemih EU še vedno govori le desnica. Seveda se lahko strinjamo, da ta s svojo brexitovsko ksenofobijo ne ponuja pravih odgovorov – to pa še ni izgovor za ignoriranje resnično velike vloge EU pri preprečevanju strukturnih reform, še manj pa za ignoriranje izida referendumov. Slovenija je pri tem seveda v drugačnem položaju kot VB, vendar se tudi naša levica vse preveč zanaša na samoumevnost konsenza, da je članstvo Slovenije v EU dobro za vse njene prebivalce. Prehitro se pozablja na stanje pred komaj šestimi leti, ko so nam evropske institucije vsilile razprodajo podjetij, proračunsko varčevanje in dokapitalizacijo bank, za kar prebivalci plačujemo še danes. Prihodnost (in priljubljenost) EU nikakor ni tako samoumevna, kot se nam zdi, in na morebitne krize je očitno bolje pripravljena desnica.
2. Trenje med mestom in periferijo: Volilni uspehi laburistov so pogojeni z zavezništvom med višje izobraženimi urbanimi volivci, ki doživljajo upad standardov, in nižje izobraženimi volivci na periferiji, ki so ta upad doživeli že dolgo nazaj. Brexitu je s svojim jezikom kulturnega boja uspelo pretrgati to zavezništvo in s tem pokopati Corbynove možnosti. Ta dinamika med centrom in periferijo je spet nekoliko različna od države do države, toda izrazito zaznamuje politične debate tudi pri nas. Ne le, da desnica s svojimi protimigrantskimi in protizverinskimi akcijami uspešno seje kulturni resentiment do metropolitanizma – levici pri nas zavezništva med mestom in periferijo sploh še ni uspelo skovati! Njena baza je med urbanimi izobraženci, volitve pa zgovorno kažejo, da celo ostanki SD-jevih volivcev zunaj Ljubljane ne migrirajo k Levici.

Tako kot britanska levica tudi naša potrebuje odgovor na kulturni boj, potrebuje svoje medijske strategije in konkretne organizacijske zmogljivosti zunaj Ljubljane.

3. Socialdemokratske obljube v teoriji in praksi: Levi analitiki so se po volitvah še najbolj začudeno spraševali, »zakaj je tolikšen del britanskega delavstva zavrnil obljube po višjih plačah, delavskem solastništvu, investicijah v infrastrukturo in zdravstvo«. Spet je tu precej vzrokov, za slovensko levico pa je najbolj relevantni problem dobro izpostavil novinar Aditya Chakrabortty: »Med Johnsonovimi obljubami o vračanju kontrole malim ljudem je Corbyn ponujal še več navodil iz Westminstra, s storitvami, ki se usmerjajo iz centra, in milijardami, ki jih razporejajo oddaljene institucije. Mnogo teh idej je bilo zanimivih, malo pa jih je bilo dovršeno izdelanih in skrbno argumentiranih.« Nekaj je iz prestolnice razglasiti ambiciozni program v obliki nekaj tednov trajajoče PR-kampanje, nekaj drugega pa je ta program približati ljudem kot politično realnost, s katero se bodo izboljšala njihova življenja. Smo v dobi, ko nihče več ne verjame obljubam političnih strank – predvsem ne tistih, s katerimi imajo stik le teden pred volitvami. In v odsotnosti takšne žive politike ljudje volijo kandidate, ki jim vsaj dajejo občutek domačnosti in ventil za sproščanje jeze. Da bodo vzeli pozitiven program reorganizacije družbe za svojega, ga je treba najprej temeljito predebatirati in oblikovati v njihovem okolju, za kar pa sta potrebna čas in potrpežljivo organiziranje.

V naslednjih mesecih bodo britanske volitve upravičeno v središču debat o prihodnosti evropske levice. Poraz bo v ospredje teh debat zagotovo potisnil vprašanje »s kakšnimi agendami lahko zmagamo«, v ozadje pa se bo umaknilo bolj ključno vprašanje »kako agende sploh postanejo popularne«. Corbynizem nam je leta 2017 pokazal, kako je mogoče zgraditi široko bazo okoli radikalne solidarnostne politike. Leta 2019 pa vidimo, da se med njenim uresničevanjem ne smemo izogibati težkih vprašanj ali se prepuščati volilnemu taktiziranju.