Za nove politične akterje

N'toko

3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Žive meje

Leto 2019 je bilo z ekonomskega vidika za večino prebivalcev Slovenije porazno. Po začetnem optimizmu je bil napovedani dvig plač izničen s protiukrepi delodajalskih združenj, zaradi stanovanjske problematike in novega vala varčevanja pa so se rekordnemu proračunskemu presežku navkljub življenjske razmere mnogim poslabšale. Tako so vrtoglave cene nepremičnin množico prebivalcev odrezale od strehe nad glavo, hkrati pa je Banka Slovenije zaostrila pogoje kreditiranja za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. Zaposlovanje je še naprej večinoma potekalo prek kratkoročnih pogodb in s.p.-jev, posledično se je tudi povečalo število revnih zaposlenih. Ob tem se je obremenjenost delavcev povečevala v praktično vseh panogah, zaradi česar je bilo več obolenj, stresa, mobinga in izgorelosti. Očitno tudi ne moremo pričakovati bistvenih sprememb teh trendov v prihodnosti, saj je vlada v tem času prodala našo zadnjo sistemsko banko, letalsko družbo in preostanek trgovinske mreže, za nadaljnje razvrednotenje dela pa je delodajalcem odpirala bazene poceni delovne sile na vzhodu. Za nameček lahko še spomnimo, da je Šarčeva vlada kot odziv na prihajajočo podnebno apokalipso izdelala najslabši program energetske prenove v Evropski uniji.

A čeprav imamo očitno opravka z nazadnjaško vlado malih oportunistov, ki niso dorasli izzivom današnjega časa, lahko na prste ene roke naštejemo upore t. i. naprednih skupin. V prvi vrsti je izstopala množična mobilizacija Mladih za podnebno pravičnost, zgodila se je dolgo odlagana stavka poštarjev, Levica je nekoliko zamajala koalicijski čoln z zahtevo po odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, skupaj s civilnodružbenimi skupinami ji je uspelo tudi zaustaviti odpravo dodatka za delovno aktivnost … to pa je poleg nekaj manjših shodov in peticij tudi vse, kar je letos prišlo z levega družbenega pola. Vse to je seveda pohvalno, toda splošni učinek takšnih akcij je bil zanemarljivo majhen – sploh če ga primerjamo z načinom, kako je desnim iniciativam proti migrantom in zverem uspelo okupirati javni prostor in izsiljevati odzive vlade. Vsekakor moramo govoriti o šibkosti levih organizacij, ki si lahko v najboljšem primeru izborijo le nekaj minut pozornosti v medijskem cirkusu.

Nezmožnost leve civilne družbe, da bi se na organiziran način postavila po robu res skrb zbujajočim družbenim procesom, je še toliko bolj poudaril pobeg njenih medijskih predstavnikov v kulturne boje in politični idealizem. Medtem ko so plenilski skladi razgrajevali, kar je še ostalo od domačega gospodarstva, so naše najvidnejše intelektualce, da so javno delovali, spodbudile le problematične izjave Boruta Pahorja in navzočnost nekaj vojakov na univerzitetni proslavi. Medtem ko je država vsem na očeh spodkopavala ekološke standarde, da bi podelila zemljišča različnim onesnaževalcem, se je levi komentariat ukvarjal z obrambo neke medijsko izpostavljene skandinavske deklice. Medtem ko so javne institucije uveljavljale sistem outsourcinga in uničile delovne razmere na tako rekoč vseh ravneh, se je kulturna sfera ukvarjala s prepirom treh estradnikov glede delitve denarja pri izdaji biografije Svetlane Makarovič. Medtem ko so se dražili vrtci in je vlada sprejemala ukrepe, ki bi še bolj priklenili ženske v finančno odvisnost in neplačano reproduktivno delo, so se vodilni glasovi feminizma ukvarjali z nastopom Romana Vodeba na knjižnem sejmu. In medtem ko je vlada podarjala desetine milijonov evrov policiji, da je skupaj s Hrvaško vzpostavila protipravni sistem množičnega vračanja, izčrpavanja, mučenja in ubijanja migrantov, se je liberalna javnost ukvarjala z rasističnimi tviti opozicijskih poslancev in sovražnim govorom njihovih medijskih trobil.

Zakaj smo v času tako akutnih kriz namesto militantnega odpora dobili to vodeno simulacijo aktivizma, ki se osredotoča na simbole in rituale? Če od blizu pogledamo razredno sestavo vseh naštetih gibanj, lahko ugotovimo, da v veliki meri prihajajo iz krogov urbanega srednjega razreda. In hkrati lahko ugotovimo, da resnega odpora proti plenjenju in uničevanju ni, ker so bili najbolj prizadeti ljudje – tisti, ki jim državni ukrepi neposredno uničujejo življenja – izrinjeni iz političnega prostora. Organizacije, ki bi na demokratičen način povezovale delavce, upokojence, študente in druge prebivalce ter jim tako dajale moč, so bile vse po vrsti uničene. Na njihovo mesto so prišli poklicni »predstavniki« – izobraženi, artikulirani, lepo vzgojeni profesionalci, ki se znajo zmeniti za sestanek pri kakem ministru, organizirati kak seminar ali napisati kako pismo uredništvu. Država je prek financiranja njihovih butičnih projektov, društev, medijev, strank in sindikatov ustvarila simulacijo civilne družbe – takšne, s kakršno se ji je prijetneje srečevati.

To seveda ni obsodba posameznih prizadevanj ljudi, ki se nedvomno trudijo vsak na svojem področju kaj spremeniti. Moramo pa govoriti o dejstvu, da se je levo družbenoaktivistično delovanje skoraj v celoti premaknilo v sfero urbanega srednjega razreda. Ta je navajen biti moralni, kulturni in politični obraz Slovenije, zato ne preseneča, da je pogosto bolj občutljiv na simbolne madeže, ki spodkopavajo idealno podobo slovenske družbe, kot pa na ekonomske probleme njenih ne tako idealnih prebivalcev. Če kaj, vidi velik del prebivalstva kot potencialne nasprotnike, kot nosilce nazadnjaštva, šovinizma in ksenofobije, kot prinašalce razkola in protidržavnosti – skratka, kot Janševe volivce. In če se lahko strinjamo s številnimi načeli, ki prevladujejo v družbenem krogu višje izobraženih meščanov, moramo hkrati priznati, da njihovo delovanje v politični sferi ne bo prineslo resnih sprememb, pogosto pa jih bo tudi oviralo.

V Sloveniji zato krvavo potrebujemo nove politične akterje. Nekdo mora prevetriti to zatohlo ozračje, in če ne bo novih družbenih skupin, bo to nalogo spet prevzela desnica. Potrebujemo aktivacijo tistega dela prebivalstva, za katerega ekonomija ne deluje. In potrebujemo njihovo množično delovanje, ne le simbolno nasprotovanje poklicnih predstavnikov. Potrebujemo njihove štrajke in okupacije, ne le shode in simpozije. Zato si bolj kot karkoli želim, da bi se v prihajajočem obdobju spektakel meščanskih internetnih spopadov in kulturniških obračunov vsaj deloma umaknil spektaklu množične nepokorščine.