Ko nebralec kandidira za besedo leta

Maja Novak

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Ihta

Dragi (ne)bralec, z zamislijo za to kolumno sem se poigravala že pred meseci, ko sem nameravala napisati članek za revijo Knjigopis. A ker sem se obirala, je revija medtem že storila žalostno smrt. Seveda. Le kateri (ne) bralec bi odrinil znesek za točeno pivo in kavo z mlekom za izčrpen pregled dogajanja v domači in svetovni literaturi, članke izpod peresa ljudi z avtorske, kritiške in prevajalske scene, ki vedo, kaj govorijo, in zanimive intervjuje? Tako Knjigopis zdaj obstaja le še v digitalni obliki. Po besedah klenih (ne)bralcev, soli zemlje: »Tak’le ’mamo.« Medtem ko nisem pisala članka, sem se izobraževala. Dragi (ne)bralec, ali si vedel, da so na svetu lava pahoehoe, lava aa, blazinasta lava in lava vrste Pelejini lasje? Jaz nisem. Pa si pogrešal ta podatek? Meni se je šestdeset let nekako posrečilo preživeti brez njega. Z njim sem se srečala med prevajanjem atlasa vulkanov za mulčke. Neverjetno, kaj vse morajo vedeti in znati današnji otroci – ter prevajalci.

Kolikor lahko presodim na temelju lastnih izkušenj, se struktura založniških programov spreminja. Že spočetka so bili nenaklonjeni beletristiki – že pred desetletji sem poslušala tožbe, kako (ne)bralci ne kupujejo leposlovja, ker raje posegajo po delih stvarne literature, zdaj pa se komaj kdaj še zgodi, da dobim v roke kak roman ali novelo. Namesto tega v borbi za ljubi kruhek sprejemam v obdelavo vse od nutricionističnih domislekov do eksistencialistične filozofije, spoznati se moram na vse od avionike do fines ameriške politične ureditve, tipkovnica pa poje pesem o prekarnem delu. Drugi, ki poje, je Google.

Delo prevajalcev postaja čedalje težje. Tehnični prevajalci so malone izumrli, strokovna besedila pa namesto njih prevajajo tisti, ki sami sebe štejejo za književne, ker jih pač morajo: jesti je treba. A pri prevajanju romana je nekdaj večinoma zadostoval dober slovar, pri prevajanju strokovnih ali vsaj poljudnoznanstvenih besedil pa se je treba nujno zabavati z vztrajnim brskanjem po spletu ali listanjem po debelih učenih buklah, da bi polovil informacije, ki jih vseh pač ne moreš poznati. In tu nastopi težava. Prevajalce založniki plačujejo po številu znakov, ki jih obsega prevod; drugače povedano, honorirani smo samo za tipkanje, ne pa tudi za čas, ki ga prebijemo v iskanju izrazov, kakršen je pahoehoe, ali navedkov iz drugih del, kar praviloma pomeni, da se moraš obleči, obuti in jo za nekaj ur mahniti v knjižnico.

Pravično bi bilo, ko bi se honorar za polo avtorskega prevoda višal, da bi nam poplačal tudi čedalje večji trud, ki se na papirju in pri številu znakov ne pozna; namesto tega pa se niža celo nominalno plačilo za znak. Nedavno je neka založba na Facebooku prevajalcem, ki bi želeli sodelovati z njo, čisto zares in brez kančka sramu ponujala honorar (preračunano na moje prste in kalkulator) v približni višini ušivih 60 evrov za polo; to je trikrat manj od spodobnega honorarja, to pomeni zaslužek kakih 20 evrov na dan, torej manjšega, kot ga prejme gospa, ki vam pride pospravit stanovanje. Najbolj žalostno pri tem pa je, da se bo nazadnje vendar našel obupanec, ki bo zagrizel v tako klavrno plačano tezgo in s tem pljunil v cehovsko skledo, saj bodo založbe ob spoznanju, da je taka ponudba »šla skoz’«, naslednjo ponudbo še znižale. Dokler znese, pač znese.

Tako se s prevajalskim poklicem ubadamo zgolj še zeloti, ki ustvarijo najboljše prevode, diletanti, o katerih izdelkih ne kaže izgubljati besed, in tisti, ki tako kot jaz prevajajo zato, ker drugega ne znajo. Ampak le čemu se mučimo, ko pa se je med kandidatkami za besedo leta 2019 znašla tudi beseda nebralec – nebralec pa je pri svojem početju čudovito dosleden, saj v roke ne vzame ne domače ne prevodne literature, ne beletristike ne stvarne književnosti; v svoje pridne, marljive roke ne vzame nič, saj je knjiga predraga, zanjo nima časa, sploh pa je sledenje vrsticam s prstom in nemo pregibanje ustnic naporno.

Na dan, ko sem pisala to kolumno, še nisem mogla vedeti, ali bo beseda nebralec zmagala – izide ljudskega glasovanja so slavnostno razglasili 9. januarja, torej dan pred izidom Mladine. Vsekakor pa sem navijala za nebralca. Od šarcizmov nas ne bo pobralo, besede, kakršni sta milenijski in brezogljični, raje prepuščam Greti, ki zna z njimi žonglirati bolje od mene, volkovi pa se mi sicer smilijo, vendar je še vedno bolje, da lovec ustreli volka, kot da bi eksekucijski vod ustrelil človeka – saj veš, dragi (ne)bralec, tako kot v tisti anekdoti, ko se je stavek: »Pomilostiti, ne usmrtiti,« zaradi pisarjeve neukosti spremenil v: »Pomilostiti ne, usmrtiti.« Pomote, povezane z vejicami, se bodo ob splošnem nebranju pač dogajale tudi v prihodnje – tudi v delih prevajalcev, ki so pripravljeni delati za 60 evrov za polo in ki so, po sadovih njihovega šušmarjenja sodeč, sami – nebralci.

Slovenci danes berejo približno toliko, kot so brali konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. O kakem milenijskem napredku tu pač ne more biti govora. Zgodil se je povsod razen v glavah. Tako na obzorju slutim črne oblake: ob naraščajočem številu nebralcev, tudi med prevajalci, včasih pa se mi dozdeva, da celo med pisatelji, bo tista peščica knjig, ki bo sploh še uzrla luč sveta, čedalje manj kakovostna, v jezikovnem in slogovnem pogledu, vprašanje pa je tudi, kakšno čtivo nam bodo ponujale založbe – morda le še plehke zgodbice za lahko noč. Tako bo zaradi nekakovostne ponudbe nastal začarani krog: puško v koruzo bodo vrgli tudi nekateri med tistimi, ki danes še segajo po knjigah, kajti zakaj bi kupili in brali skrpucalo? Nekaj se bo moralo spremeniti – in nižanje avtorskih honorarjev nikakor ni prava rešitev za izhod iz očitne krize.