Kameleon

Janko Lorenci

17. 1. 2020  |  Mladina 3  |  Kolumna

Še sveža koalicija konservativcev in zelenih v Avstriji, naši najbolj razviti sosedi, se ponuja kot pozitiven politični model za Evropo. Prejšnja koalicija s svobodnjaki je veljala za negativen model – povezavo politične sredine s skrajno desnico. Očitno je kancler Kurz, šef obeh koalicij, sposoben vrtoglavih preobrazb in vsakršnih zavezništev.

Mladi kancler je spreten politik, a oportunist, ki je ljudsko stranko iz tradicionalne konservativne predelal v desno populistično stranko. Obe koaliciji pod njegovim vodstvom sta plod hladne preračunljivosti. S prvo je prelomil tradicijo velikih koalicij s socialdemokrati, za neoliberalca Kurza nadležnimi zaradi zavzemanja za socialno državo. Svobodnjaki so bili zanj sredstvo za vzpon na oblast, hkrati pa so mu bili blizu z nacionalizmom, nasprotovanjem priseljevanju in sorodnimi pogledi na neoliberalni kapitalizem. Na volitvah leta 2017, ko je bilo begunsko leto 2015 še živo v spominu, je zmagal kot porok varnosti (pred begunci) in identitete. Afera Ibiza mu je prišla prav – znebil se je partnerja, ki je zlasti v tujini zbujal kritike. Poleg tega je lahko računal, da se bo del svobodnjaških volivcev preselil k njemu.

Tudi za zdajšnjo koalicijo tiči hladen premislek: svobodnjaki so z Ibizo postali nemogoč partner, socialni demokrati so ideološko moteči – torej preostanejo zeleni. Za Kurza je ugodno tudi to, da je v zvezi z njimi še bolj dominanten kot v koaliciji s svobodnjaki.

Sedanja naveza je nedvomno bistveno boljša kot prva, ne glede na motive njenega arhitekta. Ima tudi notranjo logiko, ki odseva zunanje okoliščine. Je politični odziv na prevladujoče družbeno razpoloženje v zadnjih letih, in to ne samo v Avstriji – na identitetno nelagodje domačih prebivalstev zaradi pritiska migracij in na naraščajočo tesnobo spričo naglo napredujoče okoljske krize. Begunski val 2015 je na široko odprl vrata skrajni desnici, Kurz (in njemu podobni) pa na tej podlagi trdi, da s tem, ko se prilagaja razpoloženju prebivalstva in prevzema trda stališča do migrantov, brani sredinsko politiko in demokracijo. Da pri tem sam podžiga protibegunsko in etnično paniko, je stvar njegovega makiavelizma. Kar zadeva okolje, so ljudski strahovi bistveno bolj upravičeni, saj gre za eksistenčno dramo civilizacije. Skratka, v teh dveh pogledih je koalicija po svoje naravna in odraz realnosti, ki pa ni lepa.

Ali lahko govorimo o novem, obetavnem političnem modelu? Da zeleni postajajo del oblasti, je vsekakor dobro. Ni pa vseeno, kakšni so sami in kakšni so njihovi partnerji. V Avstriji sta se zdaj povezala dokaj različna družabnika.

Zeleni so zrasli skupaj z naraščajočo občutljivostjo za okoljsko problematiko. Do migracij imajo strpen odnos, hkrati so bolj socialni (natančneje, manj neoliberalni) od ljudske stranke, v koalicijo pa so stopili kot bistveno šibkejši partner. Vse to se odraža v koalicijski pogodbi, ki je prej kot celovit program nekakšna lepljenka. Kurz, spreten z gesli, jo razglaša za »najboljše iz dveh svetov« – sam bo skrbel za varnost (zaprte meje), zeleni za ekološkost. Nekateri to opisujejo kot nacionalno-ekološki projekt, ki pa, drugače kot na primer pri Trumpu, omogoča sobivanje desnega populizma in varstva okolja.

Nova koalicija, pravijo njeni privrženci, bo poleg tega zmanjšala polarizacijo, ki vedno bolj deli družbe tudi politično. Za ljudsko stranko pretežno stojijo konservativni, starejši in podeželski, za zelenimi pa liberalni, mlajši in urbani volivci. Oba segmenta družbe drsita narazen, to pa načenja elementarno povezanost družbe, ki jo drobijo še druge delitve, zlasti socialna. Nova, črno-zelena koalicija načeloma predstavlja vse te sfere – stare in mlade, mesto in podeželje, varnost in ekološkost. To, pravijo naklonjeni komentatorji, lahko ustvari nov model političnega povezovanja, novo sredino, ki združuje nasprotja in hkrati drži na kratko skrajneže.

Ponovimo, da je druga Kurzeva koalicija načeloma bistveno bolj obetavna kot prva. Toda veliko stvari ostaja odprtih. Na prvi pogled sta vidni vsaj dve težavi. Prva je relativna šibkost zelenih. Dobili so sicer nekakšno ekološko superministrstvo, ki bo povezovalo različna področja, kar je smotrno, saj je okoljska problematika večplastna. Predvideni zeleni program je ambiciozen, res velikega napredka pa ni videti (no, v Sloveniji bi bili z njim zadovoljni). Poleg tega bodo izboljšave plačevali predvsem potrošniki, ne pa glavni povzročitelji v industriji in drugje.

S tem smo pri osnovni, konstrukcijski hibi napovedanega ekološkega zasuka. Kurz je neoliberalec in vodi ustrezno socialno, davčno in ekonomsko politiko v prid korporacij in premožnih (to znova potrjuje nedavno znižanje davkov). Zeleni ne morejo zasesti niti tiste vloge socialnega korektorja, ki so jo v velikih koalicijah igrali socialni demokrati. Brez poudarjene socialne pravičnosti pa ni mogoče resno zagnati zelenega zasuka, saj neprivilegirani sloji ne bodo sprejeli ekoloških bremen. To se je pokazalo že marsikje, tudi v Franciji (rumeni jopiči).

Zeleni so morali za vstop v oblastno sfero požreti marsikaj, čemur so prej ostro nasprotovali (boj proti »političnemu islamu«, varnostni pripor za sumljive migrante itd.), njihov zeleni izkupiček pa je razmeroma skromen. Oboje jih utegne volilno drago stati. Kurz, politični kameleon, kot ga je označil NY Times, bo pod novim, lepšim izveskom še naprej gnal asocialno politiko v prid velikih zaslužkarjev in večal neenakost, ki sproti koti skrajno desnico. In se po potrebi (nova begunska kriza) spet povezal z njo, za kar si je celo izposloval odpustek v koalicijski pogodbi. Novi avstrijski model bo v praksi hudo preskušan.