Davoško ogledalo

dr. Bogomir Kovač

24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Ekonomija

Svetovni gospodarski forum (WEF) praznuje leta 2020 v Davosu okroglo petdesetletnico. Intelektualni, politični in poslovni projekt profesorja Klausa Schwaba je resnično fascinanten, z naskokom velja za največjo in najvplivnejšo institucijo globalne civilne družbe. Letošnji Davoški manifest 2020 se vrača na svoje izhodišče, vizija prvega davoškega sporočila (1973) je deležniški, vključujoči kapitalizem. Letošnje sporočilo WEF iz Davosa je letos še jasnejše in bolj odločno. Odgovornost biznisa je spremeniti svet na bolje. Kar ni uspelo globalni politiki, lahko postorijo poslovne in civilne mreže. WEF je dober dokaz, da vsak korak šteje. Zato zadnjih deset let dobivajo vse večjo vlogo razprave in rešitve o podnebnih spremembah in neenakosti, zato je v Davosu vse več kritičnih predstavnikov družbe prihodnosti. Davos je nekdaj tlakoval pot zmagoviti globalizaciji, danes odpira vrata in se priklanja njenim poražencem. Znameniti »davoški človek« menja barvo, toda težko spreminja svojo nrav. Zato je davoško ogledalo še vedno izkrivljeno, tudi po petdesetih letih.

Na začetku sedemdesetih, ko je bila hladna vojna na vrhuncu, socialna država in mednarodni ekonomski red pa sta se začela lomiti, se je nemški profesor in inženir domislil sijajne ideje. Podjetja lahko bolje in učinkoviteje služijo državi, če bolje povežejo svoje institucionalne deležnike, lastnike, menedžerje in zaposlene, dobavitelje in kupce, lokalno in širšo družbeno okolje. Vizija družbeno odgovornega biznisa in deležniškega kapitalizma je postala vodilna ideja prvega Schwabovega foruma leta 1971 v Davosu. Na Davos ga je takrat navezalo sporočilo kultnega nobelovskega romana Thomasa Manna, Čarobna gora (1924). Zgodba mladega inženirja Hansa Castropa v davoškem sanatoriju Berghof je široka freska dekadentne družbe, bolnega sveta in vprašljivih vrednot na prelomu 19. stoletja. Bridka kritika elit in usod ljudi prekriva magičnost iščoče duše, ko večno išče (od) rešitev, ki je ni. Schwab je v enem od intervjujev pred leti priznal fascinacijo z Mannovo ironično podobo propadajočega fizičnega sveta in nemoči ljudi v spopadu z lastnimi zagatami. Izvirni duh »davoškega človeka« je v obeh primerih drugačen od podobe, ki se je z leti nalepila nanj.

Tudi letos na WEF vse teče kot namazano. Več kot 400 dogodkov združuje 3000 udeležencev iz 117 držav, dobra polovica od teh je vrhunskih menedžerjev in podjetnikov, 120 mladih z vedno bolj nepogrešljivo Greto Thunberg, 53 političnih voditeljev s Trumpom na čelu. Tu so domala vsi predstavniki mednarodnih institucij, vrsta vplivnih intelektualcev, tretjina udeležencev, največ doslej, zastopa globalno civilno družbo … Letošnja novost je umetniška dimenzija, vzporedni kulturni festival, ki naj na svoj način poveže znanost in kulturo, gospodarstvo ter politiko. Tu sta že leta prisotna Oxfam in Greenpeace, ki sta se z ulic preselila v razpravne dvorane. In ne pozabimo, WEF od leta 2005 sistematično spodbuja enakopravnost žensk. Toda tudi v Davosu jih je letos zgolj četrtina.

Sedem osrednjih tem naj bi tudi letos določalo smeri razmišljanja, povezovanja in delovanja. Tu gre za zdravo prihodnost (1), ki zahteva skrbno ravnanje s skupnim dobrim, pa za drugačno ravnanje ljudi kot pot v dobro družbo (2), ker samo tako lahko rešimo svoj planet (3). Očitno leži usoda v rokah odgovornejšega ravnanja podjetij (4), v razrešitvi trka geopolitike (5), podobno, kot je nova prihodnost dela (6) zgolj druga stran pravičnejše ekonomije (7). Preplet teh področij se očitno ponavlja v vedno novi arhitekturi, poslanstvu in sporočilu, ki ga v svet leto za letom pošilja WEF. Profesor Schwab s svojo ekipo nikoli ni iskal dokončnih rešitev, ničesar ni vsiljeval ali pogojeval v imenu enih na račun drugih. Spogledoval se je z velikim kapitalom, ker ga je potreboval, toda nikoli se mu ni prodal.

Davos je z leti pridobil sloves elitnega kluba, toda vsa ta ekskluzivna izložba nečimrnosti in prevzetnosti davoške publike je izpuhtela ob problemih, s katerimi se je spoprijemala. Kot pravi Jimie Dimon, Davos je kraj, kjer milijarderji govorijo milijonarjem, kaj ogroža srednji razred razvitega sveta, velikega poraženca ekonomske globalizacije. Neumnosti in nesposobnosti vedno znova učinkovito izenačujejo ljudi, v tem ogledalu je mogočni Trump enak sleherniku in nasprotno. Bedaki so vedno nevarni, tudi v imenitnem Davosu. Toda organizatorji so se vedno trudili, da so jih držali v manjšini.

Schwab je v svoji diplomatsko dialoški maniri stavil na odprtost in vključevalnost, njegova ekonomska demokracija in politična svobodomiselnost sta izvirni vrednoti Davosa. Letos se z novim pristopom WEF ponovno obrača k deležniškemu kapitalizmu, pariškemu podnebnemu sporazumu in milenijskim razvojnim ciljem. Davoški manifest 2020 prihaja v kritičnem obdobju. Deležniški kapitalizem je bil pred petdesetimi leti prevratniška ideja, danes je videti odrešujoča sistemska rešitev transformacije kapitalizma. Mnogi so Davosu očitali, da je zgolj benigno prizorišče razprav, toda v ozadju so že desetletja konkretne akcije, od mirovnih pobud do reševanj bolnih in finančne pomoči revnim. Ena od spektakularnejših akcij v prihodnjem desetletju zajema posaditev 1000 milijard rastlin, največ dreves. Krožna ekonomija dreves v boju proti presežkom CO2.

Uresničenje pariške podnebne agende in milenijskih ciljev zahteva 90.000 milijard dolarjev. WEF je z BCG izdelal konkretno agendo ravnanj. Nova enačba zelene rasti vidi rešitev v drugačni potrošnji in ponudbi, novih tehnoloških rešitvah ter skupnih finančnih in poslovnih platformah. Davos ostaja edinstvena točka srečevanj in iskanj miroljubnih rešitev za ključna vprašanja sveta. Pogosto sporna Nobelova nagrada za mir bi lahko letos pristala v Schwabovih rokah.