Zakaj tak odnos do Nata?
Kljub 15-letni indoktrinaciji si ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete
Nedavni vojaški pretresi na Bližnjem vzhodu so ponovno spodbudili debate o slovenskih vojaških zavezništvih. In čeprav v SDS niso zamudili priložnosti za propagando in so javnosti spretno vsilili debato o uvedbi obveznega naborništva, je hkrati na dan prišla tudi skeptičnost do delovanja naše vojske v svetu. Zadnja anketa Ninamedie je pokazala presenetljivo visok odpor do članstva v Natu (okoli 43 % ljudi bi glasovalo proti), še večji odpor pa do sodelovanja Slovenije v vojaških akcijah v tujini. Zahteve po odpoklicu vojske iz Iraka so prihajale iz najbolj nepričakovanih koncev, zgodil se je protest proti militarizmu, nazadnje pa je celo predsednik Sindikata policistov Slovenije šokiral z objavo simbola Nata, predelanega v kljukasti križ. Morda si javnost ne bi upala čez noč zapustiti Nata, mirno pa lahko rečemo, da kljub 15-letni indoktrinaciji ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nedavni vojaški pretresi na Bližnjem vzhodu so ponovno spodbudili debate o slovenskih vojaških zavezništvih. In čeprav v SDS niso zamudili priložnosti za propagando in so javnosti spretno vsilili debato o uvedbi obveznega naborništva, je hkrati na dan prišla tudi skeptičnost do delovanja naše vojske v svetu. Zadnja anketa Ninamedie je pokazala presenetljivo visok odpor do članstva v Natu (okoli 43 % ljudi bi glasovalo proti), še večji odpor pa do sodelovanja Slovenije v vojaških akcijah v tujini. Zahteve po odpoklicu vojske iz Iraka so prihajale iz najbolj nepričakovanih koncev, zgodil se je protest proti militarizmu, nazadnje pa je celo predsednik Sindikata policistov Slovenije šokiral z objavo simbola Nata, predelanega v kljukasti križ. Morda si javnost ne bi upala čez noč zapustiti Nata, mirno pa lahko rečemo, da kljub 15-letni indoktrinaciji ta organizacija med ljudmi ni zgradila legitimnosti, niti ni postala del slovenske identitete.
Predstavniki našega političnega in medijskega establišmenta se temu seveda čudijo. Nedavno smo v Delu lahko brali lamentacije Dimitrija Rupla o tem, da so pozivi sindikalista, naj Slovenija neha sodelovati v »zločinskih operacijah Nata«, znak nezrelosti naše demokracije in ljudskega primitivizma. Rupel v svoji zgroženosti ni sam – podobnega mnenja so povsod na politični sredini in resni analitiki poskušajo vsako omembo ameriškega imperializma ali Natovih zločinov prikazati kot znak skrajno levičarskega fanatizma. Ščuvanje proti ameriškim oblastem vidijo kot vulgaren ostanek neke stare politike, ki bi se morala že zdavnaj umakniti razumu. Nikakor ne morejo razumeti, kako je lahko toliko prebivalcev Slovenije na levi in desni še vedno dojemljivih za protiimperialistično retoriko.
A če naredimo korak nazaj, lahko vidimo, da je skepsa Slovencev do Nata in zahodnih vojaških avantur – pa naj bo izražena v še tako vulgarnem jeziku – pač racionalna. Že na najosnovnejši piarovski ravni je jasno, da se Natovi globalni misiji ni uspelo preveč dobro prodati slovenski javnosti. Njegovi predstavniki pravzaprav niti več ne skrivajo imidža mednarodne orožarske mafije. Sploh se jim ne zdi potrebno, da bi svojo agendo za javnost olepšali s floskulami o globalni stabilnosti in branjenju civilizacijskih vrednot, ampak so javni govori postali že kar odprte grožnje našim vladam, da morajo namenjati večji delež proračuna za nakup njihovega orožja. Z domačimi politiki se pogovarjajo, kot se mafijci pogovarjajo z lastniki lokalov: »Če hočete našo zaščito, pljunite keš, sicer ...« Več kot očitno jim je Slovenija le še ena nepomembna zaplata zemlje, na kateri lahko parkirajo kako ladjo in kjer lahko prodajo kaj odslužene opreme. Nič nenavadnega, da ob našem bogatem katalogu orožarskih afer slovenska javnost ni ravno navdušena. Ne pomagajo niti slavnostni obiski, ob katerih nam zaprejo pol cest in se šopirijo v svojih uniformah kot gospodarji prestolnice.
A pustimo medijske nastope, saj ima lokalni odpor do evroatlanstke zveze tudi globlje zgodovinske vzroke. Nato je bil ustanovljen kot hladnovojno orodje zahodnega bloka proti Sovjetski zvezi – in če smo bolj natančni, proti širitvi komunizma drugod v povojni Evropi. Rupel se lahko še tako čudi primerjavam z nacističnimi organizacijami, a bi ga veljalo spomniti, da je velik del povojnega obdobja Nato v sodelovanju s Cio reševal bivše nacistične generale in jih organiziral v »stay behind« mreže podtalnih paramilic, ki bi lahko posredovale v primeru zmag komunistov (t. i. operacija Gladio). Sodeloval je tako pri grškem državnem udaru kot pri prevratu italijanskih volitev ter sponzoriral teroristične skupine povsod po Evropi. Vse to seveda ni pustilo prijetnih asociacij prebivalcem nekdanje Jugoslavije, ki je bila zgrajena na vrednotah antifašizma. Po padcu komunističnih režimov je organizacija izgubila smisel. Najprej se je preimenovala v enoto za mirovno posredovanje, katere vloga v naši regiji je v najboljšem primeru vprašljiva, po 11. septembru 2001 pa je končno našla svojo vlogo v globalni vojni proti terorizmu. To so začeli z napadi na Afganistan in Libijo – grozljivim debaklom zahodnih sil, ki je vojaškemu intervencionizmu vzel še zadnje koščke legitimnosti. Nihče več ne verjame, da lahko iz evro-ameriškega posredovanja po svetu pride kaj dobrega.
Medtem je Nato nadaljeval protirusko agendo. Namesto umirjanja odnosov in nuklearne razorožitve je potiskal Ruse v izolacijo in se od začetka 90. širil v vzhodno Evropo, ki jo je obravnaval kot veliko ameriško pristajalno stezo. Lahko si predstavljamo, kako bi se odzvale ZDA, če bi se Rusija vedla enako v Latinski Ameriki! In šibkejša ko postaja Rusija (njen BDP je trenutno nižji od italijanskega), bolj jo zahodni mediji prikazujejo kot imperialno velesilo, Putina pa kot nekakšnega velikega lutkarja, ki iz ozadja vodi svetovno politiko. Ob 70-letnici Nata je ameriški zunanji minister Mike Pompeo odkrito govoril o nevarnosti »ruske agresije« kot poglavitnem izzivu našega časa. In če smo v Sloveniji vsekakor lahko kritični do protidemokratičnih potez ruskih oblasti, se takšni pogledi pri nas težko primejo. Ne le, da nismo v enaki meri izpostavljeni rusofobiji histeričnih zahodnih medijev, ampak je Rusija za mnoge tudi pomembna izvozna partnerica. Slovenska farmacevtska, živilska in tehnološka podjetja v veliki meri živijo od ruskega (in ne ameriškega) trga, z njimi pa živi tudi blaginja slovenskega srednjega sloja. Te ljudi je težko prepričati, naj investirajo več proračunskega denarja v vojaške pritiske na državo, ki jim ne pomeni nikakršne grožnje.
Ob koncu dneva sredinskim razumnikom ostaja le še argument, da je drago članstvo v Natu pač cena za ameriško zavezništvo in da je bolje biti z njimi kot pa proti njim. Takšen argument javnost sicer lahko sprejme, v ničemer pa ne krepi Natove legitimnosti. Nasprotno, ta se nam še bolj kaže kot mafijska združba, prek katere si ameriški lobisti zagotavljajo monopolni položaj na orožarskem trgu. In ko se ti lobisti prikažejo na našem pragu in zahtevajo denar, jih slovenska javnost upravičeno vidi kot vulgarne primitivce. Analitiki z Ruplom na čelu bi zato lahko na dilemo pogledali z druge strani: Kaj pa, če protiameriški sentiment v delih slovenske družbe ne izvira iz naše nezrelosti in primitivizma, ampak je logičen odziv na ravnanje ameriških interesnih skupin, ki smo jih prisiljeni tiho sprejemati?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.