AfSDS
(Čas državniške modrosti ali politične nespodobnosti?)
»Prva naloga političnih strank – in ne posameznikov znotraj njih – bi zdaj morala biti iskanje rešitev, ki bodo zagotavljale čim bolj nemoteno vsakodnevno delovanje in stabilnost države. To lahko poteka le skozi odprt in iskren, pa čeprav velikokrat boleč dialog znotraj strank in med strankami. ... Pometanje pred tujim pragom, vihanje nosu, ustrahovanja in užaljenost niso obrazi politične zrelosti in državniške modrosti, ki jih potrebujemo v tem času.«
— Enigmatično in pitijsko mnenje Simone Kustec pooseblja preteklo in sedanjo naravo stranke SMC (Delo, 11. 2. 2020)
»Bil je slab dan za demokracijo. Bil je dan, ki je bil v nasprotju z vrednotami in prepričanji krščanskih demokratov (CDU),«
— je o Kemmerichovi izvolitvi s podporo skrajnih desničarjev dejala kanclerka Merklova (MMC TVS, 6. 2. 2020)
Kako poučno! V Nemčiji je zaradi nenačelnih koalicij na deželni ravni (v zvezni deželi Turingiji) prišlo do pretresa, ki je zamajal sam vrh države. Zakaj? Zato, ker je lokalna politika FDP poiskala podporo pri skrajni AfD, in še bolj (!), ker je bila tudi CDU na deželni ravni (!) vključena v isto koalicijo. Namreč, kandidatu za ministrskega predsednika Thomasu Kemmerichu (FDP) je odločilne glasove za izvolitev zagotovila AfD. In je završalo in zamajalo gravitacijsko os nemške politike. Izkušena Angela Merkel je posegla celo po precej vprašljivi zahtevi, da je treba izide (povsem regularne!) volitev za ministrskega predsednika razveljaviti. Pod pritiskom javnosti in lastne strankarske centrale FDP je Kemmerich po izvolitvi namesto penine deželnim parlamentarcem ponudil odstop: »Odstop je neizogiben, razpustitev parlamenta je neizogibna.« A tu se zgodba ni končala. CDU ni s prstom kazala zgolj na nespodobne liberalce, ampak je začela razčiščevati tudi v svojih vrstah. Odgovornosti pa ni iskala samo pri nenačelnih, preračunljivih deželnih parlamentarcih CDU, ampak prav tako v vrhu zvezne stranke. AKK, kot v Nemčiji popularno imenujejo predsednico CDU Annegret Kramp-Karrenbauer, so z očitki, da ne obvladuje lastne stranke na terenu, postavili v položaj, v katerem ji ni preostalo drugega kot napovedan nepreklicni umik s predsedniškega mesta. Tako deluje demokracija. V Nemčiji. V teh dneh po Šarčevem odstopu so se kar same ponujale vzporednice z našo kloako. No, primerjava je pravilna in nepravilna hkrati. Pravilna, kolikor je ideološki in vrednotni položaj AfD v Nemčiji sila podoben položaju SDS v Sloveniji. Skupnih značilnosti je veliko več kot razlik. Nestrpnost, sovraštvo do tujcev, sovraštvo do manjšinskih družbenih skupin glede na spolno usmerjenost, glede na vero, glede na etnično pripadnost, glede na življenjski slog ... A primerjava je hkrati nepravilna. V Nemčiji so stranke ustavnega loka (FDP, CDU) »zgolj« uporabile pomoči AfD pri doseganju kvoruma in večine za uveljavitev svojega političnega projekta, pri nas je pač veliko huje: SMC, Desus, NSi ne iščejo zgolj podpore slovenske »AfD« (takšen položaj smo imeli v Šarčevi vladi z glasovi sporne SNS), ampak vstopajo v koalicijo, v katero vabi in jo oblikuje prav »AfD«.
O. K. Lahko rečemo, da se je Pivčeva pretihotapila skozi malo šolo politike in se, politično polpismena, neposredno zavihtela na vrh upokojenske stranke, Počivalšek pa da je v čistih političnih kategorijah polizdelek, ki ga Janša premeteno »kupuje«, kot avstrijski in bavarski predelovalci lesa poceni kupujejo slovensko hlodovino. A to ni nikakršen alibi. Če Pivčeva ne obvladuje lastnih poslancev, bi jih morala ali disciplinirati ali po zgledu predsednice CDU sama odstopiti. Če pa jih obvladuje, je to po sramotnem glasovanju o (ne) odpravi dopolnilnega pokojninskega zavarovanja še dodatni dokaz, da skupaj s svojo stranko (podobno kot SAB) deluje v nasprotju z vitalnimi interesi upokojencev in je kot taka skupaj s stranko zrela za premestitev na smetišče politične zgodovine po naslednjih volitvah.
A tako kot je, cinično rečeno, treba stopiti v bran Pivčevi, saj je vse, kar počne, zmedeno, nekonsistentno, nestanovitno, že dediščina Erjavčeve politike, je treba Počivalšku v bran ugotovitvi, da on ni vzrok, ampak posledica, produkt nedoslednosti, nestanovitnosti SMC vso njeno kratko zgodovino. Že v Cerarjevi eri se je SMC uveljavila kot stranka, ki lahkotno požre besedo in zavezo vsakič, ko se ji zahoče. Pa naj bo vprašanje (ne)priznanja Palestine, priključitve ukrepom proti Rusom ali »prepoznanje« (Cerarjev neologizem) Guaidója za začasnega predsednika Venezuele onkraj načel mednarodnega prava ... in navsezadnje tudi »stalinistični« obračun s kritičnim Brglezom. Ustanovna članica stranke Simona Kustec ne razume, da je ena od temeljnih premis kompetitivne, pluralne politike, drugače kot pri delovanju kakšne sekte, prav pometanje pred tujim pragom. Pometanje pred lastnim pragom je zaželeno, a za delovanje kompetitivne politike ni nujno. Druga premisa je vseprisotnost ideologije v politiki, za katero oba, Počivalšek in Pivčeva, govorita, da je v novi koaliciji ne bosta dopustila. Vprašanje ni samo, kako bosta to preprečevala, ampak ali sploh obstaja politika onkraj ideologije. Vsaka politika je evidentno in imanentno ideološka. Ne le vprašanje odnosa do NOB, kolaboracije, Rupnika, antikomunizma ..., ampak tudi vprašanja konceptov države, zdravstva, šolstva ... In na videz najmanj ideološko nasičene politike so najbolj ideološke. To bi nekdo, ki vstopa v politiko, že moral razumeti.
Kakorkoli. Sedanja nemška zgodba bi nas morala poučiti, da je v zrelih demokracijah politika kompromisov mogoča šele, ko začrtamo zunanji rob; ko skopljemo sanitarni jarek okrog strank, kakršne so nemška AfD, Orbánova Fidesz, Salvinijeva Liga, Nacionalni zbor Marie Le Pen pa poljski Zakon in pravičnost ... ter navsezadnje Janševa SDS.
Ne le Počivalšek, tudi Cerar, Simona Kustec, Zorčič, Perič in še, kar jih je ostalo od razpadajoče stranke, imajo težave z razumevanjem tega načela. Med državniško modrostjo in politično nespodobnostjo so se odločili za državniško nespodobnost.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.