Poznati je treba sovražnika

N'toko

14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Žive meje

Po žalostnem porazu Jeremyja Corbyna in zmagi še enega klovnovskega bogataša na nedavnih britanskih volitvah, mi je med iskanjem odgovorov zanj še najbolj v srce segel komentar ekonomista Jamesa Meadwaya. Po njegovem mnenju je program laburistov spregledal kruto naravo volilnih tekmovanj v dobi neoliberalizma. Ekonomska rast se že dolgo več ne odraža v višjih plačah in kupni moči večine prebivalcev, zaradi česar se je spremenilo njihovo razumevanje politike. Gospodarstvo ni več namenjeno dvigovanju celotne družbe, ampak določanju zmagovalcev in poražencev v igri vseh proti vsem. »Videti ekonomijo kot igro na vse ali nič pomeni sprejeti brutalno logiko: meni gre lahko bolje samo v primeru, da gre nekomu drugemu slabše … Iz tega sledi preprosta politična logika: če hočeš govoriti o zmagovalcih, moraš najprej določiti poražence. Če želiš imeti pravico ljudem razlagati o novi ureditvi, jim moraš najprej pokazati, kdo bo zanjo plačal.« Skratka, pokazati moraš na sovražnika in mobilizirati ljudi proti njemu. Desnica s svojo vojno proti revnim, manjšinam in migrantom to počne več kot uspešno, Corbynu v kampanji ni uspelo jasno povedati, proti komu se pravzaprav bori.

Ta čas pa lahko na drugi strani Atlantika opazujemo, kako Bernie Sanders uspešno uporablja prav to logiko. Njegova kampanja ni le seznam obljub lepih socialdemokratskih ukrepov – v prvi vrsti je vojna napoved. Bernie skoraj ne izreče stavka, ne da bi pokazal s prstom na milijarderje, na zavarovalnice in farmacevtske lobije, na velike onesnaževalce … »Mi smo njihova najhujša nočna mora!« je vpil na nedavnem shodu. V središče kampanje ni postavil celotnega nabora svojih idej, ampak je zgradil koalicijo okoli ene središčne zahteve, ki se dotika večine Američanov: dostopno zdravstvo. Bernie pri tem ne obljublja le reform, ampak spopad proti tistim skupinam, ki bolnike potiskajo v bankrot. Na njih pokaže poimensko, razodeva njihove politične povezave, razkrinkuje njihovo propagando in oglase … V ekonomiji zmagovalcev in poražencev ni dovolj obljubljati spremembe, ampak je treba tudi pokazati, proti komu se boriš. Bernie sebe v prvi vrsti vidi kot organizatorja množic (»organiser in chief«) proti manjšini izkoriščevalcev. Rezultati takšnega pristopa so očitni: zmagal je v Iowi in New Hampshiru ter vodi v anketah za skoraj vse druge države.

Pred novimi volitvami se kar samo postavlja vprašanje, koliko so te lekcije relevantne za slovensko levico. Ali prebivalci Slovenije še vedno sprejemamo koncept »kar je dobro za slovensko gospodarstvo, je dobro tudi zame« ali tudi mi gledamo na ekonomijo kot vojno ene skupine proti drugi? Ne moremo zanikati, da je z gospodarsko rastjo del višje izobraženega srednjega sloja, podjetnikov in lastnikov prišel do boljših kariernih priložnosti. Ti ljudje bodo še naprej glasovali za »normalnost«, »rast« in seveda »kar je dobro za Slovenijo«. Hkrati pa ne smemo zanemarjati dejstva, da izjemna gospodarska rast zadnjih let velikemu delu zaposlenih v storitvah, proizvodnji in celo v javnem sektorju ni prinesla kaj dosti drugega kot višje položnice in dražja stanovanja. Medtem ko so poslušali novice o rekordni rasti, so kljub garanju začeli drseti pod prag revščine in kljub dragemu zavarovanju mesece ali leta čakali na zdravniške posege. Ali ni smiselno pričakovati, da bodo ti ljudje v neki točki začeli iskati sovražnika, ki si na njihov račun prisvaja pridobitve gospodarske rasti?

Pri tem je najbolj zabavno, da je morda prav megleni in nekonfliktni Šarec po spletu političnih naključij odprl pandorino skrinjico ljudske jeze. S tem ko je naivno zabredel v boj z zavarovalniškimi lobiji glede vprašanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, je ljudem hočeš nočeš pokazal sovražnika. Po dolgem času smo bili priča javnemu boju proti lobijem in vsi smo za sekundo spregledali: zavarovalnice so v svoji gonji za profitom pripravljene celo sesuti vlado! Šarec seveda ne bi bil kos temu boju, tudi če bi si ga iskreno želel. Namesto da bi s konfliktom angažiral javnost, je poskušal svoje zahteve omiliti in pomiriti nasprotnike, ki so mu v zameno ob prvi priložnosti spodnesli stolček izpod riti. Toda ne glede na Šarčev poraz je kratka bitka na stežaj odprla vrata v žgočo temo zdravstva in težko jih bo pred volitvami zaloputniti nazaj. Zdravstvo se nam že leta kaže kot področje goljufij in rastočih dobičkov, le da zmagovalcev te igre ne zmore nihče učinkovito napasti. Tokrat so bili prisiljeni pokazati obraze.

Zato si dovolimo nekaj špekulacije. Kaj bi se zgodilo, če bi pred naslednjimi volitvami leve stranke namesto o Janši govorile o zdravstvu – o temi, ki jo večina prebivalstva označuje za najpomembnejšo? In kaj, če bi namesto o meglenih obljubah, ki jih poslušamo že vsaj 15 let, spregovorili o zavarovalniških in farmacevtskih dobičkarjih, o zdravniških zasebnikih, o grabežljivih koncesionarjih in drugih krivcih za neurejeno stanje? Lahko si predstavljamo, da bi takšna kampanja združila ogromno ljudi, tako izvoljeni predsednik vlade pa bi užival močno podporo, da spremembe tudi izvede. Ne le to, imel bi podporo, da izvede še kakšno drugo reformo – takoj za zdravstvom se namreč obeta boj za stanovanja in okolje. Kdaj bomo dočakali volitve, na katerih ne bomo glasovali le za »normalnost«, ampak za nujno potreben konflikt? Ob vsej svoji nerodnosti je ta vlada skupaj s pritiskajočo Levico vendarle naredila nekaj koristnega: ustvarila je razmere za spopad, glede katerega je mogoče organizirati široko množico.