Nov dan, nova vlada

Janko Lorenci

21. 2. 2020  |  Mladina 8  |  Kolumna

V Sloveniji postajajo nedokončani vladni mandati in predčasne volitve pravilo. To govori, da smo politično dokaj nestabilna država. Z nekaj pretiravanja: zjutraj se zbudiš, čaka te nov dan in nova vlada.

V tem nismo povsem osamljeni. Italija se opoteka od vlade do vlade, VB je odtavala v negotovost brexita, Trump napada stebre demokracije (medije in sodstvo), nestabilna postaja celo Nemčija, in to je za Evropo huda grožnja. Nemirna je celota, svet, in nemirne so njene legokocke, države. Politična nestabilnost je zgolj povrhnjica globlje družbene nestabilnosti, sestavljene iz hiperglobalizacije, kričeče neenakosti, večno prežečih starih in novih kriz. Prihodnost se zdi temačna, a politična sredina, v glavnem še na oblasti, zagrizeno ohranja nepriljubljeni ali osovraženi status quo, zato sama izgublja teren, populistom in skrajni desnici pa širi prostor. Skratka, tudi v tem pogledu smo kar tipičen del Zahoda.

Politična stabilnost ni enoznačna. Zahodna liberalna demokracija je v bistvu programirana politična nestabilnost. Za to skrbijo volitve in tekmovanje strank, a stabilnost v tej nestabilnosti je vendarle mogoča, če se za njo v politiki in družbi skriva osnovni konsenz o stanju stvari in prihodnjem razvoju. Ta konsenz se zdaj marsikje lomi. Politična stabilnost tudi ni vrednota sama po sebi, saj so lahko stabilni zadrto nedemokratični režimi, na primer Kitajska. Na splošno pa je temeljna politična stabilnost pogoj za kolikor toliko urejeno, smotrno bivanje države in družbe.

Velja tudi za nas. Nestabilnost po slovensko je deloma povezana s proporcionalnim volilnim sistemom, deloma z odsotnostjo političnega oziroma družbenega konsenza o »smereh razvoja«, zelo pa tudi s konkretnim stanjem politike. Oblikoval se je dokaj trden vzorec: desnico povsem obvladuje SDS, sredina in levica pa sta razdrobljeni, nestalni (novi obrazi so predvsem njuna značilnost) in navznoter sprti. Tako jima bolj malo pomaga, da imata nekoliko več potencialnih volivcev kot desnica.

Odnos med obema poloma je močan vir politične nestabilnosti. Ta odnos je zverižen in škodljiv. Gledano shematsko nekatere stvari obe strani družijo – to velja zlasti za podobno sprejemanje neoliberalizma. Tu politični konsenz z redkimi izjemami (Levica) velja, vendar v škodo Slovenije in tudi politične stabilnosti. Na goli politični ravni sta pola srdita nasprotnika, a tudi tu se po svoje dopolnjujeta oziroma potrebujeta. Janša govori: poglejte, kako so sprti, kratkoživi in nesposobni. Levica uperja prst v Janšo: poglejte, kakšen lažnivec, surovina in nedemokrat, mi smo boljši. Nedvomno je SDS kot skrajna desnica za Slovenijo večje zlo in politično združevanje proti njej je absolutno upravičeno. Toda gledano scela oba pola drug drugemu omogočata, da ostajata enaka, se ne izboljšata, a kljub temu za silo prosperirata. Politična izolacija janšizma, ki jo je skrpal Šarec, je zdaj razmajana, toda Janša na oblasti bi jo znova oživil. Skratka, politična moč je taka in razporejena tako, da državo trajno destabilizira in jo drži v stagnaciji.

Svoje prispevajo še druge reči. Državna administracija je zaradi nenehnih politikantskih posegov vanjo oslabljena in se slabo znajde v vlogi tistega, ki zlasti v medvladjih skrbi za kontinuiteto in stabilnost. Mediji ( janšizem imajo večinoma za del normale) ozračje prej burkajo kot umirjajo. Predvsem pa politika – spet ne zgolj slovenski fenomen – pri vodenju družbenih zadev še zdaleč ni tako suverena, kot zahteva ustava. Po eni strani je kadrovsko in intelektualno šibka, ker se že dolgo obnavlja predvsem po merilih našosti, ne pa sposobnosti. Stranke novih obrazov so praviloma tako kratkožive, da se sploh ne utegnejo narediti. Hkrati je politika prestreljena z interesi kapitala in lobijev. Obema bolj kot stabilna in pozorna politika ustreza raztreščena, nestabilna ali celo nedemokratična. Položaj je toliko slabši, ker je kritična količina gospodarstva že v rokah tujih lastnikov, ki se seveda ne menijo za interese naše države.

Če temu dodamo pregovorno neodpornost politike proti neupravičenim pritiskom Unije (npr. glede privatizacije bank), je očitno, da se Slovenija ne razvija v skladu s svojo specifiko, potenciali, interesi in da v času bohotenja nacionalizmov naglo izgublja nujno stopnjo suverenosti. Politična nestabilnost, ki pri nas postaja ekscesna, je eden izmed vzrokov in hkrati proizvod takega položaja. Je resna razvojna ovira, ki rine državo v stihijo, življenje iz rok v usta, histeričnost. Sposobnost politike za dolgoročno in celovito vodenje države se zmanjšuje (glej TEŠ, zanemarjanje železnic, razprodajo državnega premoženja …). Stranke so ali preveč zadrte ali preveč šibke in kratkožive, da bi razvile resen intelektualni in operativni potencial, ki bi znal uporabiti tudi zunaj politike nakopičeno znanje. In kot rečeno: politika kot celota ne premore soglasja, ki bi za silo nevtraliziralo hitro menjavanje šibkih, jalovih ali škodljivih vlad in omogočilo projekte, ki segajo skozi več mandatov in so praviloma odločilni za prosperiteto države.

Dokler bo SDS vodil Janša, se ta stranka ne bo spremenila, zlepa pa tudi potem ne. Tako bi se lahko odnos med osnovnima političnima poloma, ki drži Slovenijo v trajnem krču, na hitro spremenil le, če bi na levi sredini nastala močna, kompetentna stranka ali vsaj koalicija z bistveno manj členi. Bi se lahko temu približali z volitvami, ki bodo nekaj begavih strančic odnesle in morda tesneje povezale preostale demokratične stranke? Bomo videli, vsekakor je tudi politična nestabilnost boljša od stabilne diktature ali kakega približka.