Vrabec ali golob

Janko Lorenci

14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Kolumna

Takoj po Šarčevem odstopu so mediji Janšo opisovali kot gospodarja dogajanja. Vendar je prej v zagati in dilemah. Nadomestna koalicija je zanj vabljiva predvsem zato, ker se lahko z njo zanesljivo in hitro povzpne na oblast. A tu so tudi minusi. Najprej ta, da bi si tako pridelal le časovno priškrnjen mandat. Poleg tega se gospodarski časi slabšajo, prostora za volilne bonbončke bo manj. Predvsem pa je morebitna nova koalicija gnila – sestavljale bi jo dominantna SDS in nezanesljive, oportunistične, luzerske stranke, ki bodo na volitvah verjetno izginile in ne bodo uporabne kot zaveznice za novo koalicijo. Hkrati bi bila taka združba nujno dojemana kot skrpucalo. Skratka, vodenje nadomestne koalicije bi lahko Janši na prihodnjih volitvah prej škodilo kot koristilo.

A dilemska bi bila tudi odločitev za predčasne volitve. Janši zmaga, še manj pa uspeh pri sestavljanju nove koalicije nikakor nista zagotovljena. Tako je bil pred klasično dilemo: ali vrabec v roki (zasilna koalicija) ali golob na strehi (upanje na zmagovite predčasne volitve). Bi lahko s pogajanji o novi koaliciji samo blefiral? Nekakšen motiv bi imel: SMC in DeSUS sta se s pogajanji razgalila, mnogi njuni razočarani privrženci ne bodo šli na volitve, SDS pa nizka volilna udeležba praviloma koristi, ker ima najzvestejše volivce. A veliko verjetneje je, da si je Janša rekel: zgrabi oblast, morda je zadnjič. In je začel pogajanja – s tem pa že izgubil del suverene drže. Če bi bil prepričan o uspehu na volitvah, se sploh ne bi začel pogajati. Očitno hoče raje vrabca v roki ali z drugimi besedami: izbral je trenutno dozdevno varnejšo, dolgoročno pa zanj najbrž slabšo varianto. A tudi ta varianta se izprija, kot nakazuje vrenje zlasti v Počivalškovi stranki. Spodletel poskus za sestavo koalicije brez volitev pa je slaba popotnica za volitve.

Naš junak se najbrž tudi zato obnaša manj suvereno kot nekoč. Nasploh je zdaj v drugačnem položaju kot v času svojih dveh premierstev. SDS je vedno kandidatka za volilno zmago, toda proti njej se odkrito sklepajo strankarska zavezništva. Tako je močan in šibek hkrati. Lastna preteklost mu diha za ovratnik in tudi občasno uprizarjanje spravljivosti ne pomaga več. Za mnoge volivce je preveč znana in preveč nesprejemljiva figura.

Tudi to – raje neznanci kot Janša – je eden od vzrokov fenomena novih obrazov. Zdaj v glavnem velja, da se je pojav izpel, saj je prinesel vrsto razočaranj. A iskanje novih obrazov bo ostalo živo, dokler bo nezaupanje v politiko tako močno. Hkrati je fenomen vendarle prinesel tudi kaj pozitivnega, med drugim nastanek Levice. Pripomogel je tudi k političnemu zavračanju janšizma.

To se je kot majhen čudež prvič zgodilo s Šarčevo »protijanševsko« koalicijo. Zdaj je že očitno, da je bilo to zavračanje pri nekaterih strankah stvar preračunljivosti, ne načelnosti. Kljub temu je izjemno pomembno, da je dobršen del politike janšizem izrecno pripoznal kot resen problem in kot to, kar je – stranka z mnogimi značilnostmi skrajne desnice. To je bil psihološko-politični prelom, politika pa je z njim v bistvu zgolj sledila volilnemu telesu, ki Janšo večinsko ostro zavrača. In prav zato lahko politično zaustavljanje janšizma tudi po oportunističnih kozolcih SMC in DeSUS živi naprej in bo ostalo močan dejavnik oblikovanja politične scene. Janša se tega zaveda in se zato hočeš nočeš pogaja z neperspektivnimi strankami. Te pa nam proti svoji volji sporočajo: dvoživkarstvo se ne splača.

Izolacija skrajne desnice ni nikakršen slovenski izum. To ravnokar potrjuje primer nemške zvezne dežele Turingije. Tam je postal deželni voditelj liberalec, a s pomočjo nemške skrajne desnice (AfD). To je sprožilo val ogorčenja po vsej državi in sledilo je nekaj visokih političnih odstopov. Kanclerka Merkel je sodelovanje z Afd označila kot neoprostljivo. Nemčija ni osamljen primer.

V Sloveniji pa predsednik države stranke prav sili v sodelovanje z našo skrajno desnico. Enako sramotno in škodljivo je to, da janšizem kot nekaj normalnega še vedno sprejema velika večina medijev, med drugimi javna TV, ki jo Janša po mili volji bojkotira in zasmehuje. Čeprav je jasno, da je vsaka vlada, ki jo vodi Janša, škodljiva in nevarna tako za demokracijo kot za razvoj. To je mož dokazal s prejšnjima mandatoma in to dokazuje še naprej, saj je prav unikatna mešanica nekdanjega zaslužnega osamosvojitelja in sposobnega političnega organizatorja, a tudi avtoritarca, trdega neoliberalca, makiavelista, obsojenca in zanikovalca podnebnih sprememb. Kariera tega človeka je zgodba o žalostnem osebnem nazadovanju in napredujoči družbeni motnji.

Politična izolacija janšizma Slovenijo varuje pred zdrsom v res nevarne vode, a sama po sebi ni dovolj za dobro vodenje države. Biti samo proti, je premalo. S tega vidika je pogled na prihodnost depresiven: politika kot celota je jalova, nerazvojna, prežeta z neoliberalizmom in prestreljena z lobiji. Če bo pri tem ostalo, smo v teh globalno prelomnih časih obsojeni na nazadovanje. Tačas se kot antipod janšizmu in kot potencialni nosilec bolj socialne in razvojne politike nakazuje zavezništvo LMŠ, SD in Levice. Ta trojček bi pogojno lahko zmogel kaj več kot zgolj antijanšizem. To je skromno pričakovanje, a realnost je trda; čudežnega novega obraza ne bo, revolucije tudi ne, preostane preprečevanje strmega padca na slabše in pot postopnih izboljšav. Če bi nas doletela Janševa zasilna koalicija, bi ostala tolažba, da bi zato imel manj možnosti na naslednjih volitvah. Težava je v tem, da bi tudi v skrajšanem mandatu naredil hudo škodo. Če gozd ni čiščen, razsaja lubadar.