Virus preživetja
(Koalicija notranjih zadev)
»Oseba, ki se je metod in dela učila pri prvaku SDS Janezu Janši, bo težko komentirala, kako na drugi strani delujejo, če sta skupaj delovala.«
— Jernej Pavlič (SAB) po poldrugem letu sodelovanja v Šarčevi koaliciji odkriva zlo naravo državnega sekretarja Črnčeca
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
»Oseba, ki se je metod in dela učila pri prvaku SDS Janezu Janši, bo težko komentirala, kako na drugi strani delujejo, če sta skupaj delovala.«
— Jernej Pavlič (SAB) po poldrugem letu sodelovanja v Šarčevi koaliciji odkriva zlo naravo državnega sekretarja Črnčeca
Nemo repente fuit turpissimus.
— Prevod latinskega reka v koalicijski jezik: Nihče ni kar naenkrat postal Črnčec
Nobena cena ni prevelika, niti Janšev tretji triumfalni marš na Rim, da smo doživeli mentalni in moralni ustroj slovenske politike. Padec vlade in neznosna misel, da bi že morali na predčasne volitve, sta naplavila najnižje plati in strasti politikov. Tistih na parketu in tudi tistih v čakalnici ali celo odlagalnici.
Če kdo ne razume, zakaj je že od osamosvojitve in še nekoliko dlje vsa Slovenija ujetnica psihološkega profila in stiske Janeza Janše, naj si na Studiu City ogleda kratek arhivski posnetek občinskega praznika, ki so ga 8. junija 1975 proslavljali v Grosupljem. Leto 1975? Aprila so vietkongovci zmagovito vkorakali v Sajgon, novembra je umrl španski diktator Franco, Miloš Forman je imel premiero Leta nad kukavičjim gnezdom, Volker Schlöndorff in Magarethe von Trotta sta ekranizirala Böllov roman Izgubljena čast Katarine Blum z izjemno Angelo Winkler v naslovni vlogi, Michel Foucault je izdal slovito delo Nadzorovanje in kaznovanje: rojstvo zapora. Na ljubljanskem jazz festivalu je bil tisto leto standardno dober program: velikana poljskega jazza Czesław Gładkowski in Krzysztof Zgraja, saksofonist Dave Liebman s prezentacijo albuma Lookout Farm, pa sloviti bobnar Elvin Jones s svojim kvartetom ..., Moderna galerija je razstavila bogat nabor 11. mednarodnega grafičnega bienala. Kljub socialistični sivini po obračunu z liberalizmom je bila Ljubljana v aktualnem kulturnem, umetniškem in intelektualnem jedru Evrope in sveta. Le streljaj od Ljubljane je v najbolj obskurni realsocialistični ikonografiji potekala občinska proslava. Pač taka, kot v tistem času mnoge. Je pa nesramna kamera, kot smo videli v zadnjem Studio City, ujela nekega zanosnega, prepričanega udeleženca v nekakšnem uniformiranem postroju. Kajpak Janeza Janšo s titovko in rdečo zvezdo na glavi. Prava karikatura časa. To lahko pozabimo, spregledamo, toleriramo. A tega ne more predelati on. Zato ima preganjavico. Ki jo transformira in projicira na druge. Tako že vse od začetka devetdesetih let.
Na nekoliko drugačen način je tragična figura tudi Igor Lukšič, ki ima velike politične ambicije, a jih je v glavnem že pokuril. Pretežno neuspešno. Vedno je bil v senci uspešnejšega Pahorja. Ni se mogel odločiti, ali je pravi pristop neusmiljena kritika ali dvorjenje. Zato je bil sposoben v kratkem času iz opozoril, da je »glas za Pahorja glas za Janšo«, preiti v glorifikacijo tekmeca. Po Pahorjevi zmagi v predsedniški tekmi je povedal: » Slovenija je dobila super socialno demokracijo in dobiva tudi odličnega predsednika.« A ker mu ne kritika ne hvalnica Pahorja ne moreta vrniti nekdanjega položaja v stranki, ki so jo prevzeli, kot jih zaničljivo poimenuje, »traktoristi«, sedaj obnavlja teorijo eksterne zarote anarholiberalcev, kot se v klenem svinčeno-partijskem žargonu izrazi, proti nekoč njegovi SD. A ker gerontološka realnost jemlje prepričljivost kazanja s prstom na Kučana, je poiskal novega starega sovražnika. Golobiča. Od kod, zaboga, Golobič!? Jedro Liste 75 so ljudje, ki so z nekdanjim politikom LDS in Zares popolnoma nekompatibilni. ... S svojimi stališči, pogledi in absurdnimi »analizami« se Lukšič vse bolj približuje Janši. Kar ni le tragično, ampak tragikomično.
A kakorkoli, poraženci razpada koalicije so prav vsi udeleženci. Šarec vleče slabe poteze, a izvirni greh ni nepremišljen odstop, ampak že prvi nastop na ustanovni seji vlade. Zagrešil je, ko je postavil Črnčeca za državnega sekretarja. To se sedaj obrača proti njemu.
No, največji poraženci pa so tisti, ki so panično prebegnili v koalicijo, ki jim bo zagotovo prinesla slab izplen na naslednjih volitvah. Spregledali ali privolili so, da sta ključni moment in Janšev motiv za tvegano koalicijo, kljub temu da vse napovedi kažejo SDS dober volilni izid na morebitnih predčasnih volitvah, edinole: notranje zadeve. Stranka s hipoteko spornih finančnih »transakcij« iz tujine se mora na volitve pripraviti. Očistiti.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.