Dva tabora ene unije

dr. Bogomir Kovač

28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Novi sedemletni proračun EU 2021–2027 je po dveh letih usklajevanj še vedno nerešljiv političnoekonomski rebus. Dileme so stare. Zadevajo njegov ekonomski obseg, spremembo političnih prioritet, predvsem pa novo razdelitev sredstev in obveznosti. EU pač ni federalna država in njen proračun ni nikakršno fiskalno orodje, že desetletja igra vlogo šibkega političnega mašila. Sedanji pogajalski proces je začela stara evropska komisija, končala ga bo nova, vmes se je zgodil tudi brexit. Ekonomskih negotovosti je veliko, politični konsenz je težji kot kdaj prej. Zato je političnoekonomska igra z ničelno vsoto problematična, financiranje novih prioritet zahteva krčenje starih. Evropski proračun meri odstotek evropskega BND, tolikšna je tudi sedanja teža EU v razmerju do članic. Ekonomsko šibak proračun za politično močno EU je iluzija. Do kdaj lahko evropski voditelji še mešetarijo z njo?

Toda pojdimo po vrsti. Sedanji iztekajoči se sedemletni finančni okvir (MFF 2014–2020) znaša nominalno 960 milijard, realno je celo manjši kot v prejšnjem proračunskem obdobju 2007–2013. Vsako leto EU porabi v okviru skupnih ciljev okoli 140 milijard, slabo polovico tega poberejo ukrepi pametne in vključujoče rasti, s kohezijo in konkurenčnostjo (48 %) vred, malo manj gre za kmetijske programe in naravne vire (37 %). Takšen razrez je stalnica že tri desetletja. Z leti so postopoma izgubljale neposredne kmetijske subvencije, danes so ogrožena predvsem kohezijska razvojna sredstva. Oboje so nadomestili modernejši porabniki, kot so tehnološki razvoj, inovacije, izobraževanje in podobno. Toda politična mantra večnega reformiranja proračunskih prioritet je vsakič obstala pred vrati nesprejemljivosti želenih sprememb. Evropski proračun ostaja strogo uravnotežen in omejen, EU se zanj ne zadolžuje in z njim evropska komisija ne sme vodi aktivne fiskalne politike. EU se je na monetarnem področju centralizirala (EMU), na fiskalnem pa vztraja pri nacionalni decentralizaciji. Zato so fiskalne zmogljivosti držav v povprečju 46 odstotkov BND, proračun EU pa ostaja v zavetju enega odstotka. Če je proračun EU kazalec realne moči te integracije, potem je v razmerju do moči članic preprosto ništrc. V EU vlada fiskalni srednji vek, žal tudi leta 2020.

Proračuni velikih federalnih držav so namenjeni ekonomski stabilizaciji (samodejni stabilizatorji) ali pa zagotavljanju skupnih javnih dobrin (socialna varnost, zdravstvo, izobraževanje, obramba …). Evropski proračun nima niti stabilizacijske niti redistribucijske vloge, predstavlja političnoekonomski domet evropskih integracij. In tu so se reči po veliki recesiji 2008–2013 temeljito zapletle. Nenadoma je postalo jasno, da monetarna unija zahteva tudi bančno, da obe nimata smisla brez fiskalne unije, ki vodi do socialne in na koncu politične unije. Te pa ni in zato padejo vse prejšnje domine. Zato je razprava o novi finančni perspektivi (MFF 2021–2027), začeta maja 2018, tako usodna. Ne gre za običajna računovodska pogajanja, temveč za reševanje strateških dilem EU. Brexit je tu ključna točka sprememb. Britanci so bili ob Nemčiji največji neto plačniki, njihov prispevek je znašal 10–12 milijard evrov na leto, kar pomeni letno znižanje evropskih izdatkov za sedem odstotkov. Prilagoditve in spremembe so torej nujne. Izhodiščni predlog povečuje obseg proračunskih sredstev na 1135 milijard (1,11 odstotka BND) in hkrati znižuje porabo, za 15 odstotkov kmetijskega stebra (CAP) in kohezijskih sredstev za desetino. Pridobljeno petino virov pa namenja za nove prioritete, od digitalizacije in globalizacije do obrambe evropskih vrednot in skupne varnosti.

Predlog je v hipu razdelil članice na najmanj dva tabora. Neto plačnice, klub bogatejših članic zahodne in severne Evrope, nasprotujejo povečanju proračuna nad odstotek BND. Tu so Nizozemska, Avstrija, Švedska in Danska na skupnih okopih. Neto prejemnice so na drugi strani ogrožene zaradi znižanja kohezijskih sredstev in nove regionalizacije, zlasti Poljska, Češka, Madžarska in Estonija, tudi Malta in Slovenija izgubljajo četrtino virov. Relativno pridobivajo manj razviti predeli zlasti jugovzhodne EU (Grčija in Italija, Bolgarija in Romunija, tudi Španija). Toda nova »zelena« regionalizacija prerazdeljuje sredstva tudi v prizadete regije razvitih držav, kmetijske subvencije se od velikih »industrijskih« proizvajalcev usmerjajo k majhnim kmetijam in mladim. Očitno so novi kriteriji delitve okoljskih, socialnih in drugih kohezijskih sredstev premešali tradicionalne interesne sfere članic. Za nameček Nemčija in Francija oživljata staro idejo tesnejših proračunskih zavez evroskupine. EU bi očitno potrebovala velik in vplivni evropski proračun zaradi normalizacije svoje fiskalne politike. Toda politična unija s fiskalno federalizacijo na temeljih subsidiarnosti je utopija. Zato je bitka za fiskalno reformo EU prek MFF tudi tokrat izgubljena.

Nekaj nam mora biti jasno. Monetarna unija med različno razvitimi članicami ustvarja permanentno transferno unijo finančnih tokov iz periferije v center. Fiskalna unija in evropski proračun bi tukaj morala pomeniti del nujne fiskalne solidarnosti, ki skrbi za povraten tok. Oboje skupaj zagotavlja politično in razvojno ravnotežje EU. Nova evropska komisija je ponudila »zeleno transformacijo«, drugačno politično lepilo namesto evra. Tega ne more rešiti MFF 2021–2027, EU potrebuje vzporedno pot financiranja in kreditiranja skupnih »zelenih« projektov. Zelene evropske obveznice pa so pregreha, za evropsko komisijo in tudi ECB.

MFF 2021–2027 je EU razcepil na dva pola, neto plačnice in neto prejemnice, vmes nastajajo nove koalicije preračunljivih. Dejansko EU ne pesti toliko premajhen proračun kot pomanjkanje politične volje za skupen razvojni preboj, za nove vire financiranja. Morda pa nas znova odreši kak politični norec s projektom, kako »narediti EU zopet veliko«.