Skrivnostni gost

Heni Erceg

28. 2. 2020  |  Mladina 9  |  Hrvaška

Na sicer miren zgodnji večer se je v eni od odročnih četrti hrvaškega glavnega mesta odigravala prava drama. Razburjeni reporterji sprva niso vedeli, ali so tam, v tisti stavbi, odkrili skrivnostnega prenašalca koronavirusa, ki noče k zdravniku, ali … No, kakorkoli že, izvedeli smo, da je »bila ura 18.40, ko je v uredništvu Jutarnjega lista pozvonil telefon in reporterji so se še istega večera odpravili na navedeni naslov. Pred enim od vhodov v stavbo sta v resnici stala policijska audija. Eden od njiju je bil službeni audi črne barve z voznikom.« Potreben je bil, priznajte, nemajhen pogum, da so se odpravili na kraj morebitne nevarnosti, pa vendar, novinarska žilica je od vraga, neutrudno žene človeka, da bralce obvešča o pomembnem, v opisanem primeru za vsesplošni interes celo usodnem dogajanju. Govorimo torej o pojavitvi smrtonosnega virusa v Ulici Charlesa Darwina v Zagrebu ali vendarle zgolj o zasebni zabavi, zaradi katere so sumničavi sosedje, pripravljeni sodelovati z mediji, v resnici poklicali v uredništvo Jutarnjega lista, od koder so na kraj dogajanja takojci poslali reporterje? Tako se je rodila za družbeno skupnost in še posebej za novinarsko srenjo vzorčna zgodba o ničemer, opremljena z žgečkljivima uredniškima naslovom in podnaslovom, s kronologijo dogajanja, neostrimi posnetki nadzorne kamere s stavbe, fotografijo gostitelja in lastnika stanovanja ter njegovim življenjepisom. Vse skupaj je bilo naslovljeno Skrivna večerja in podnaslovljeno Kam je šel predsednik po slovesni inavguraciji?.

Normalni bralci, ki bi si želeli, da bi bili normalni tudi časniki, so se verjetno odzvali godrnjaje: »Kaj mi mar, kje je bil predsednik v prostem času.« A kljub temu – da ni nemara novi hrvaški predsednik Zoran Milanović še isto popoldne, takoj po prisegi, odšel v skrivni bordel ali na tajni sestanek z osovraženim srbskim predsednikom Vučićem?

Ne, a uredniki Jutarnjega lista so vsemu navkljub sklenili, da je družbeno izjemno pomembno, da je Milanović »po poročanju sosedov polnih pet ur prebil na zasebni zabavi v sedmem nadstropju, medtem ko so ga varnostniki čakali pred stavbo«. In še pomembneje: »Milanović je s spremstvom stavbo zapustil kako minuto čez polnoč.« No, kakopak, prav je, da novinarja skrbi za predsednikove varnostnike, ki so čemeli pred stavbo, a bodimo pošteni, to sodi v opis njihovega dela, nihče pa ni motil javnega reda in miru, iz stanovanja v sedmem nadstropju niso nabijali narodnjaki, ki bi motili mirni spanec stanovalcev Darwinove ulice. Zakaj je torej sosed sploh telefoniral v uredništvo Jutarnjega lista in zakaj je novinar sploh odšel vohljat, kaj dela novi predsednik od šestih popoldne do polnoči?

Zato, da bi bilo zadoščeno mamljivi voajerski težnji, nastali iz sodelovanja občanov in medijev, da bi se spesnilo nič o ničemer, pri čemer bi se bilo mogoče dramatično vprašati: »Kaj je novi hrvaški predsednik počel na zabavi v zasebnem stanovanju?« To vprašanje je prejel celo predsednikov urad, sledilo pa je čudenje nad odgovorom, da urad tega ne bo pojasnjeval. Toda »raziskovalni novinar« se ne da, ampak vpraša: »V kakšni družbi je bil Milanović in kdo je človek, ki je pripravil praznovanje na tem dokaj samotnem kraju?« Uf, kako sumljivo. Samoten kraj? »Na lokaciji, kjer ni sosednjih stavb, pred stavbo, v kateri je bil predsednik, pa je veliko zemljišče, kjer naj bi gradili stanovanja,« nas obvešča »raziskovalni« novinar, katerega ostremu očesu ne uide prav nič, napetost pa ustvari s poudarjanjem »samotnosti« še nedograjene zagrebške četrti. Sledijo pogovori s sosedi, ena od njih je »okoli 22.00 peljala psa na sprehod in videla tri avtomobile«, prepričana pa je, da »v stavbi ne živi nihče pomemben …«. Sledi reporterjevo vprašanje vseh vprašanj: »Pri kom je torej bil novi predsednik?« Nemara pri ljubici?

Eh, kako veličastno odkritje bi to bilo, brez dvoma vredno novinarske nagrade.

Ampak iz te moke ni bilo kruha. Predsednik države je bil na obisku pri dolgoletnem prijatelju, malo sta proslavljala, prepevala, prigriznila … Kje je torej zgodba? Čeprav je ni, kljub temu je, si misli naš »novinar« in se po vrnitvi v uredništvo zakoplje v življenjepis Milanovićevega prijatelja, poslovneža iz sedmega nadstropja. Vendar so podatki skopi, zato koplje tudi po Oglasniku, najde neki apartma na Krku, ki ga človek oddaja, pokliče, a zaman, najde drugo telefonsko številko, prav tako v Oglasniku, človek prodaja manjše stanovanje. Hevreka! »Telefonirali smo in vprašali, ali je res, da je bil Zoran Milanović na zabavi pri njem, on pa je odvrnil samo, da o tem nima kaj povedati.« Tako pomisliš, da je štorije vendarle konec, ker se ni zgodilo nič, ni teme, vredne objave, ampak vraga, ne, »raziskovalec« postane komentator in sklene: »Štirje viri in nobenega demantija, to pomeni, da sosedje niso videli duha, ampak v resnici novega hrvaškega predsednika od glave do peta.« In nato ponosno: »Glede na to, da smo potrdili resničnost dogodka [katerega dogodka, hudiča?], nam preostane samo še, da preverimo povezavo med Milanovićem in Drakulićem.« Povezava pa je, si morete misliti, da sta človeka prijatelja že 40 let.

To morje banalnosti brezobzirno zapečati turoben podatek, da je hči Milanovićevega prijatelja pred časom umrla zaradi prevelikega odmerka mamil – zlobni smrtni udarec vseobsegajoče novinarske bede in brezobzirnosti brez kakršnekoli povezave s kontekstom zgodbe. Ki je tako ali tako ni. Je samo mučen zgled, kakšen v resnici je ta tako pomembni poklic, čeprav ne bi smel biti.