Janševi upognjenci

Vlado Miheljak

6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Dva leva

»Nekaj ni v redu (Etwas ist nicht geheuer); s tem se začne. A hkrati se je treba pognati za nadaljevanjem, ki je tu tisto bližnje. Sprašujemo se po nekem skritem ’kdo’, ki ga ne cenimo dosti, če ga pripoved razgrne.«
— Ernst Bloch: Filozofski pogled na detektivski roman (1960)

»Nič ni narobe, če bodo izražali svoje nezadovoljstvo. Ampak vnaprej reči, da je ta koalicija, ki se zdajle snuje v skladu z ustavo, v skladu z zakonom, v skladu, če hočete, z voljo poslancev in volivcev, ki so jih izvolili, ’koalicija sovraštva’, ali nekaj podobnega, to pa pomeni – kot diskvalifikacijo pravzaprav polovico slovenske politične scene.«
— Profesor mednarodnega prava in diplomat dr. Ernest Petrič (Nova24TV)

»To se pravi, da je treba gledati naprej, ne pa nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki.«
— Parlamentarni teoretik J. V. Stalin

No, seveda asociacija in domislica o upognjenih piškotih ob pogledu na nesrečnike, ki se v stiski zaradi možnosti prerane in trajne izgube poslanskih bonitet uklanjajo novemu gospodarju, ni od včeraj. Novo je, da parlamentarni »upognjenci« ne sledijo avtoritarnemu, nedemokratičnemu voditelju iz prepričanja, ampak iz nuje; da jih ne upogiba vera, ampak oportunizem.

Potem ko je Počivalšek neposredno po Šarčevem odstopu rekel, da to še ne pomeni potrebe po novih volitvah, je bilo jasno, da bo Janši uspelo sestaviti koalicijo. Rekonstrukcije obstoječih koalicij ali oblikovanje novih vlad znotraj iste legislature so v parlamentarnih demokracijah neredek in legitimen pojav. No, drugo vprašanje je, kaj pomeni, če stranke za potrebe prehoda v drugo koalicijo požrejo eksplicitno zavezo, ki so jo dale volivcem pred volitvami. Prebegi od lastnih volivcev so legalni, a s higienskega vidika politične kulture nelegitimni. Zato je v takih situacijah edina poštena rešitev razpis predčasnih volitev. Tega nekateri ne razumejo. Tudi mednarodni pravnik in diplomat dr. Ernest Petrič, ki v zadnjem obdobju zapečkuje v Pahorjevem kabinetu, ne. Ni prvič, da demonstrira strašanske (mednarodno)pravne in politične akrobacije. Pisal sem že o nekaterih njegovih osupljivih intervencijah. Denimo ob aferi Skripal je dr. Petrič z norčavimi mednarodnopravnimi bravurami presodil, da sta oblika in intenzivnost naših »previdnih« ukrepov ob pridružitvi sankcijam proti Rusiji, ne preostri ne preblagi, ampak »ravno prav intenzivni«. Torej sankcije, ki zaobidejo vse mednarodnopravne akte in povelja, so ravno pravšnje(!?).

Hja, zanašanje na nepreverjene domneve ter delovanje v skladu z njimi je večja grožnja demokraciji in vladavini prava kot ekscesi sami. Še hujši zdrs si je privoščil, ko je prišel v vlogi predsednikovega svetovalca na sejo odbora DZ za zunanjo politiko razpravljat o venezuelski krizi. Aktivno je podprl »prepoznavanje« (neologizem slovenske diplomacije!) samorazglašenega Guaidója za začasnega predsednika Venezuele. Ker za tak akt ni prav nobenega mednarodnopravnega argumenta, se je zatekel k moraliziranju. Češ ali naj pustimo položaj nedotaknjen in zgolj opazujemo, kako gladujejo venezuelski otroci. Res perverzno, če pomislimo, da je slovenska diplomacija molčala, ko so v istem času prihajali na dan srhljivi podatki, ne le o gladovanju, ampak dobesedno o umiranju od lakote tisočev in tisočev otrok v Jemnu. A razlog za dvojna merila je jasen. Katastrofo v Jemnu povzroča Savdska Arabija, ki je tesna in zvesta zaveznica ZDA. In tudi mi smo zavezniki Amerike. Kajti, kot je ob neki priložnosti (ob komentiranju sramotne Vilenske izjave) rekel Petrič: »Navsezadnje se moramo vedno vprašati, kje smo in kdo smo. Smo članica Nata?« Seveda smo. Zato smo nedosledni in neverodostojni. Upognjeni.

No, z zadnjo kritično intervencijo proti nasprotnikom sestavljanja koalicije pa je dr. Petrič presegel samega sebe. Pravi, da koalicijo snujejo v skladu z ustavo. Res je. In pravi, da jo snuje polovica politične scene. Tudi to je res. Pač tako, kot sta v Turingiji v Nemčiji FDP in CDU ob pomoči AfD oblikovali večino za izvolitev Kemmericha za ministrskega predsednika. Pa se je porušilo ravnotežje zvezne politike, sledil je celo odstop predsednice CDU. Zakaj? Ker pač z AfD koalicija ni mogoča, ni spodobna, ni sprejemljiva. Pri nas Janševa SDS zagovarja zelo podobno politiko kot AfD v Nemčiji: sovražnost do etničnih, kulturnih, verskih, socialnih manjšin. Domovinski fetišizem. Izključevanje populacije LGBT. Grobo diskvalifikacijo novinarjev. Pritiske na policijo, sodišča, državne institucije. Izmikanje sodnim pozivom. Uporabo nacistične retorike za diskvalifikacijo vsega, česar ne razumejo, ne sprejemajo. Janša je, denimo, lanski nagrajenki Prešernovega sklada označil z diskvalifikacijami iz nacističnega arzenala (»izrojena umetnost«). Taka koalicija na čelu s SDS bo, če pride do razkola v Evropski ljudski stranki, Slovenijo potisnila v združbo držav, ki so neposredna negacija Evrope, utemeljene na izročilu antifašizma, antitotalitarizma; kulturno in idejno odprte. Če dr. Petrič tega ni zaznal, naj nekoliko pobrska po madžarskem mediju, v katerem je ležerno sporočal, naj se nasprotniki Janševe koalicije malo umirijo.

Pri povezovanju strank ustavnega loka s SDS ne gre zgolj za programske razlike, ki jih je težko, a potencialno mogoče uskladiti. Gre za nepremostljive civilizacijske razlike.