Okoljski kapitalizem

dr. Bogomir Kovač

6. 3. 2020  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Vlada RS je konec februarja 2020 sprejela celovit nacionalni energetski in podnebni načrt RS (NEPN). To je trenutno najpomembnejši in najusodnejši strateški dokument države, lahkotnost njegovega nastanka in sprejemanja pa je osupljiva. Nastanek dokumenta so spremljali številni strokovni zapleti, javna razprava je bila kratka, konsenz med »energetiki« in »zelenimi« zagovorniki prazen. Sprejela in odposlala ga je vlada v odstopu, prihajajoča Janševa koalicija ga ni niti omenila. Dokument razkriva vse naše težave s strateškim načrtovanjem in političnim oportunizmom z leve in desne. Tehnično so usmeritve NEPN premalo domišljene, ekonomsko in finančno neuresničljive. Dobili smo neuporaben in slab dokument, ki politično nikogar ne vznemirja, čeprav pomeni izjemno tveganje za prihodnji razvoj države. Zelena transformacija EU bo namreč nova tehnološka oblika ekonomske dominacije, energetika je koncentracija politične moči enih držav nad drugimi. Ne gre toliko za reševanje planeta, v ozadju je nova igra interesov kapitala. V naslednjih letih se ne bo trgovalo s politiko, temveč z energijo, luč na koncu predora ne bo metafora, temveč realnost.

Pobuda energetsko-podnebnega načrta ima dva temelja. Na eni strani imamo dolgoletno neuspešno energetsko načrtovanje države, na drugi evropsko uredbo iz leta 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov. Toda z razvojnimi dokumenti imajo vse naše vlade velike težave. Razlogi so razmeroma preprosti. Pravkar smo dobili šesto vlado v zadnjih desetih letih, dolgoročnega načrtovanja slovenski politiki skupaj s svojo administracijo ne obvladajo. Obje je na energetskem področju še usodneje. Tu so investicije velike in dolgoročne, problemi kompleksni in rešitve sistemske. EU je zakoličila temelje energetske unije leta 2014. Temelji na radikalnem razogljičenju do leta 2050, na energetski učinkovitosti in varnosti, želi podpreti transformacijo v krožno gospodarstvo, novi kapitalizem 4.0. Postindustrijska družba z brezogljično energetiko je preprosto revolucija, ki je še nismo doživeli. Njen prehod je danes bolj političnoideološki cilj, ekonomsko in tehnično pa je težko uresničljiva. Poglejmo tri primere.

Negativni ekonomski učinki dviga globalne temperature (za IPCC so referenčne vrednosti 1,5 do 2,0 stopinje glede na predindustrijsko raven) so okoli 2 odstotka BND. To je oportunitetni strošek izgube blaginje zaradi podnebnih sprememb. Žal so revne države zaradi geografske lege ekološko bolj prizadete, izgubljajo več in lahko ukrepajo manj. Zato je temeljni političnoekonomski problem planeta bolj revščina kot podnebje. In to velja za dve tretjini svetovnega prebivalstva, zgolj razvita tretjina misli drugače. Drugič, razviti svet se je ekološko očistil s selitvijo umazanih in energetsko potratnih industrij na svetovno periferijo. Nekje bomo zapirali premogovnike, termoelektrarne, energetsko intenzivno industrijo … drugod pa gradili nove. Ne morete reševati planeta na eni strani in ga potapljati na drugi. In tretjič, fosilna goriva za zdaj nimajo alternative, zaloge so zadostne, cene razmeroma nizke. Zato transformacija energetskih virov tržno ni realna, lahko pa je del politične realokacije ogljične energetike in umazanih industrij. Ekonomika podnebnih sprememb očitno ni politično nevtralna zgodba.

NEPN se teh trilem niti ne zaveda, ponudil je nekakšno srednjo pot, gostobesedno pisanje na 233 straneh bi rado ugajalo vsem, toda nihče ni z njim zadovoljen. Za okoljevarstvenike je premalo ambiciozen pri obnovljivih virih energije (OVE), za energetike tehnično neuresničljiv, za poslovneže pa poguben zlasti za energetsko intenzivno industrijo. Logika NEPN je preprosta in žal napačna. Shizmo med želenimi podnebnimi cilji in omejenimi tehničnimi in ekonomskimi možnostmi rešuje famozna energetska učinkovitost. Toda pri njej gre za vse vrste energije, ne zgolj električne in za vse dejavnosti, ne zgolj za industrijo in promet, ključ so termodinamični učinkoviti procesi. Tudi ocenjena poraba energije glede na gospodarsko rast je problematična, do leta 2050 bomo porabili več in ne manj, če ostajamo pri sedanjem modelu življenja. NEPN stavi na gradnjo sončnih elektrarn, tudi nekaj vetrnih, v veliki meri se odreka zaradi okoljskih vplivov hidroelektrarnam, odlaga se odločitev o novi nuklearki. Če želimo ostati energetsko samozadostni, potrebujemo nove energetske zmogljivosti. OVE jih brez hidroelektrarn ne morejo rešiti, niti kvantitativno in še manj sistemsko, zlasti glede regulacije frekvenc in napetosti. Sklep ni zaželen, toda je realen. Slovenija brez fosilnih goriv in jedrske energije ne more ohraniti potrebne energetske stabilnosti in želene samozadostnosti.

NEPN ima največ težav z ekonomskim razumevanjem problema. Ekonomske ocene so skromne, tudi nestrokovne, v ozadju so velike investicije in izjemen dvig stroškov za energijo. Oboje bo poslabšalo konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva in povečalo energetsko socialno revščino prebivalstva. V povprečju bi morali investirati 2–3 milijarde letno, 20 let zapored. Več energetike je manj sociale, več za vojsko je manj za zdravstvo. Če se poveča uvozna energetska odvisnost, bodo tveganja še večja. Industrija porabi skoraj polovico električne energije, toda politično izsiljena deindustrializacija je zgrešena alternativa. Kompleksne industrijske politike pa slovenske vlade ne poznajo že dvajset let.

NEPN je slab dokument, slovenska politika ga je brezglavo poslala v Bruselj. Ogljična nevtralnost do leta 2050 je novo intervencijsko orodje EU proti njenim članicam. Tržni pogoji bodo dodatno obremenili podjetja, države brez potrebnega »okoljskega napora« bodo pod pritiskom EK. Obljube so dane, sedaj gre za izpolnjevanje zavez, za vsako ceno. Namesto fiskalnih smo dobili okoljska pravila. Finančni kapitalizem je nadomestil okoljski.