Janševa tretja

dr. Bogomir Kovač

13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Slovenija je 3. marca 2020 dobila štirinajsto vlado, Janez Janša je v tretje postal premier. Politično hazardiranje Marjana Šarca se je spremenilo v katastrofo za levosredinsko vladno koalicijo, vlada je razpadla, pričakovanih novih volitev pa ni. Levosredinske stranke imajo doma po EU težave s političnim vladanjem in ekonomskim obvladovanjem države. Janšo so dejansko postavile na oblast s svojo politično poniglavostjo in nesposobnostjo. Pogajanja za novo koalicijo so bila kratka in uspešna, toda koalicijska pogodba nove Janševe vlade je slab politični izdelek. Janša je od nekdaj boljši v taktičnih bojih kot v strateških premislekih. To velja tudi za Orbánovo senco, ki ga je obsijala na mednarodni sceni ob izvolitvi. Politika izrednih razmer zaradi epidemije koronavirusa je za novo vlado dobrodošlo okolje. Slabše so in bodo ekonomske možnosti tega polovičnega mandata. Vladna koalicija bo v teh razmerah preživela, krizni menedžment bo njeno temeljno vodilo in orodje. In tega Janša obvladuje bolje od drugih.

Šarčeva vlada je v zadnjih tednih pokazala, kje je tičala njena težava v zadnjem letu in pol. Kompetentnost vodenja običajnih in razvojnih politik je bila prenizka glede na možnosti in potrebe. Čeprav je Šarec pokazal več političnega talenta od Cerarja, je bilo vse skupaj premalo za politično preživetje prve manjšinske vlade. Očitno se je koncept novih obrazov in instantnih narcisoidnih strank izpel, čeprav je nastal na pogoriščih neuspelih starih akterjev. Ostala je realna politika političnih preračunavanj in obračunavanj, pa tudi izstopajoč primanjkljaj nujnih sistemskih in razvojnih sprememb v domala vseh podsistemih države. V razmerah politične implozije Šarčeve koalicije in stopnjevanja strahu zaradi epidemije in migracij politična bitka ni bila težka. In Janša jo je dobil brez posebnih naprezanj.

Izbir ni bilo veliko, kravje kupčije pa so običajni del nastanka koalicijskih vlad. SMC je dobila več, kot si realno zasluži, NSi in DeSUS so krivile težave s kadri. Končni politični poračun prihaja leta 2022, krojili ga bodo prislovični makiavelizem SDS in Janševe politične skušnjave. Toda možnosti, da »princ teme« postane luč na koncu predora, ni posebno velika. Janševi razmeroma dobro vedo, kam želijo priti, podobno kot brezzobe leve graditelje predora druži zgolj to, česa nočejo. Toda nobena stran očitno ne ve, kakšna naj bo Slovenija v naslednjih desetih letih in kako to doseči, sistemsko, razvojno, projektno. Tako pa vsaka slovenska »politična pomlad« pride po slabi zimi našega nezadovoljstva z neoliberalno levico.

Koalicijske pogodbe veljajo za ničvreden papir, toda v resnici so prvo izkrivljeno ogledalo vlad. Več povedo o nastajanjih koalicije in njenem kasnejšem delovanju kot o političnoekonomskem programu vlad in vsebini možnih sprememb. In tudi tokrat je tako. Koalicijska pogodba prejšnje vlade je bila v primerjavi z novo več kot zgleden dokument. Toda dejansko je bila to zgolj fasada praznih vsebin, za katero so se skrivali nekompetentnost obvladovanja problemov, pritlehni interesi za politične rente in kronična leva prepirljivost. Sedanja koalicijska pogodba s svojo površnostjo ponuja nasprotno podobo. Takšno sračje gnezdo ukrepov lahko povezujejo zgolj trda roka dominantnega voditelja, močna hierarhija vodilne stranke in namazan parlamentarni glasovalni stroj. Kdor ne bo sprejel teh novih pravil igre, običajnih dvojnih meril, pač ne more uspeti. Preprosto in jasno.

Nova koalicijska pogodba ne prinaša sporočil, kako bo kaj storila nova Janševa vlada, bolj razkriva, kdo in za koga bo delovala. Na nesrečnih 13 straneh je nanizanih 12 splošnih programskih ciljev in devet področij, ki ne sledijo niti porazdelitvi ministrskih področij niti hierarhiji možnih vladnih prioritet. Tudi 125 ukrepov na posameznih sistemskih področjih je nametanih povprek, brez pravih razlikovanj, ali gre za sistemske spremembe, ekonomske in razvojne politike ali zgolj posamične projekte in drobne ukrepe. Ta kaotičnost pristopa je zgolj nadaljevanje političnih improvizacij dosedanjih vlad s povprečnim mandatom dobrih dveh let. Koalicijska pogodba za zdaj kaže, da smo prišli z dežja pod kap.

Nesorazmerja so najbolj vidna na ekonomskem področju. Redki ukrepi so kvantificirani, pri nekaterih lahko okvirno določimo vrednosti, v celoti ne vemo, kakšen je fiskalni okvir nove vlade. Nujne finančne kvantifikacije ni, zadrega pa je več kot očitna. Koalicijska pogodba z ukrepi povečuje izdatke, o povečanju prihodkov pa ni nobenega govora, obljublja znižanje javne porabe, čeprav ne vemo, kje in kako. Približno 550 milijonov dodatnih izdatkov že danes nima pokritja, saj bodo dejanska gospodarska rast in načrtovani prihodki bistveno nižji od načrtovanih. Fiskalna pravila pa za zdaj veljajo, izredni izdatki države zaradi covid19 bodo zunaj teh okvirov, toda koalicijska pogodba niti ne govori o njih. Javne finance so torej Ahilova peta nove vlade, v koalicijski pogodbi so temu področju namenili osem ukrepov, najmanj med vsemi. Fiskalni svet bo morda prvi presojal njen domet, kot pri Šarcu. Rebalans proračuna jeseni bo prvo soočanje z realnostjo, socialni rezi in nižje investicije so pričakovan izhod, ko bodo maslo pretopili v topove. Makroekonomsko je žal Janša videti podobno nebogljen kot Šarec. Država pač ni Mikrohit in Mikro Ada njegove mladosti.

Ekonomski trendi in prihajajoča recesija močno zožujejo politični prostor nove Janševe vlade. Njegova prva in druga vlada sta zgrešili prave poteze, prva s pregrevanjem, druga z ohlajanjem gospodarstva. Za zdaj smo videli zgolj parado kupovanja strankarskih in volilnih glasov, jutri pa bo treba plačati zapitek. V igri makroekonomskih zablod gre v tretje rado. Zato bodo eni molili, drugi delili in tretji še bolj trdo delali. Toda tako je pod vsemi odrešeniki. Janša prinaša izbiro, ne pa alternative.