Kdo rabi in kdo dobi?

N'toko

13. 3. 2020  |  Mladina 11  |  Žive meje

Prejšnji teden sem stisnil zobe in se prebil skozi vseh 96 minut oddaje Ekstravisor na temo socialnega sistema. Pričakoval sem mučno televizijsko izkušnjo, moram pa priznati, da so avtorji presegli vsa moja pričakovanja. Ne le, da je javna televizijska hiša izvedla propagandno akcijo, s katero bo novi vladi olajšala napovedane drakonske ukrepe na področju sociale, ampak je to naredila pod krinko »udarnega raziskovalnega žurnalizma«. Saj veste, to so tiste oddaje, v katerih novinarji ob dramatičnem zvoku violin kažejo na »šokantne podatke« in ponavljajo vprašanje »kaj boste storili politiki?!«. Toda potem ko nas stroga učiteljica Erika Žnidaršič in ravnateljev ljubljenček Viki Twrdy le pripeljeta iz labirinta grafov, številk in intervjujev, gledalci ne zvemo ničesar takega, česar ne bi že stokrat slišali od naših stricev in babic: da se lenuhi vozijo na zavod z bemfli, da brezdelneži odžirajo denar pravim revežem in da pokvarjeni politiki nočejo ukrepati.

Takšne oddaje seveda nikoli nimajo namena poglobiti naše razumevanje socialnega sistema ali vzrokov revščine. Če bi želeli storiti kaj takega, bi morali novinarji postaviti kup neprijetnih vprašanj. Zakaj rastoče gospodarstvo ni ustvarilo nujnih novih stanovanj, bolnišnic, domov za ostarele? Zakaj se ob vse večjih dobičkih podjetij slabšajo zaposlitvene možnosti in daljšajo delovniki? Zakaj se je v obdobju gospodarske rasti povečalo prekarno zaposlovanje? Zakaj se socialni ukrepi tako počasi usklajujejo z inflacijo? Zakaj toliko davčnih odpustkov za premožne? Mar nima vse to večji vpliv na porast revščine kot pa nekaj domnevnih brezdelnežev? Toda debata se vedno začne pri drugem koncu: namesto motivov političnih odločevalcev se proučujejo motivi brezposelnih. »Le kaj je narobe z delovno sposobnimi Slovenci, da jih še vedno toliko vztraja na zavodu? Zagotovo goljufajo in odžirajo denar resničnim revežem!«

Ko nas torej javna televizija v času rekordnega proračunskega presežka poskuša prepričati, da denar ne prihaja do revnih zaradi pretirano radodarnega socialnega sistema, nam mora zazvoniti alarm.

Tudi če bi znali opredeliti obseg prevar in njihove trditve ne bi temeljile le na anekdotah o »audijih pred zavodom«, je jasno, da bi bil vpliv na proračun povsem zanemarljiv. RTV nam očitno ne želi razkrivati pravih povzročiteljev revščine, ampak usmerjati naš pogled stran od njih. Vladajoči veliko raje govorijo o iznajdljivih revežih, ki poskušajo na račun države preživeti, kot pa o iznajdljivih šefih, ki si poskušajo na račun države povečati premoženje. Slednji so pač pomembnejši politični zavezniki in jih ni dobro preveč vznemirjati. Zato država že leta ne zaposluje večjega števila delavskih inšpektorjev, ne posega v veriženje podjetij, ne preganja gospodarskega kriminala in ne napada nerednih oblik zaposlovanja.

Na drugi strani pa se nadzor nad prejemniki pomoči vseskozi povečuje. Vsak brezposelni ve, da je obisk zavoda postal ponižujoč zasliševalni postopek, da nenehno preverjajo vsak cent tvojega premoženja in premoženja tvoje družine, da moraš vseskozi dokazovati iskanje dela, da te ves čas potiskajo v obupne službe, te pošiljajo na ponižujoče delavnice in grozijo z odvzemom pomoči … Ideja, da tisoče ljudi več let lenobno uživa na bogati podpori, ker se jim ne ljubi delati, je več kot očitno mit! Če kje obstaja delovno sposoben posameznik, ki bi mu uspelo več let izigravati ta birokratski aparat, mu lahko le čestitam. Kajti država je v paranoji pred domnevnimi goljufi spremenila socialni sistem v blodnjak birokratske represije.

Novinarji Ekstravisorja, ki so med ustvarjanjem prispevka trčili na ta blodnjak, so iz izkušnje potegnili same napačne sklepe. Znali so ponoviti klišeje o požrešni državni birokraciji, ki hrani sama sebe, pozabili pa so se vprašati, zakaj je sistem postal takšen. Mar nista ravno zahteva po nenehnem preverjanju premoženja in delitev upravičencev na stotine različnih kategorij privedli do večje kompleksnosti, s tem pa odprli vrata logističnim koncesionarjem? Mar ni nenehno ponavljanje zgrešene ideje o lenih brezposelnih, ki jih je treba nekako prevzgojiti, odprlo vrata množici šarlatanskih projektov za »aktivacijo«? Se res ne moremo ničesar naučiti iz dejstva, da novonastala aktivacijska industrija bulšit delavnic in izobraževanj še naprej raste, ne da bi dajala oprijemljive rezultate? Le kako bi jih, ko pa se ukvarja s fiktivnim problemom nemotiviranosti delavcev, ignorira pa zelo realen problem nizkih plač?

Ker pa novinarji nočejo videti, da so njihove zahteve po večji disciplini del problema, bodo z vso pravičniško ihto od funkcionarjev še naprej zahtevali točno tiste ukrepe, ki so nas pripeljali do tega birokratskega blodnjaka. Politiki jim bodo v sodelovanju s šefi hitro ustregli z novimi reformami – vlada že obljublja dodatne zaostritve sistema z uvedbo prisilnega dela, sredstva za socialno pomoč se že zmanjšujejo, povečujejo pa se sredstva za aktivacijske guruje in njihove zavode. Prav mučno je gledati te medijske povzpetneže, ki se imajo za neustrašne zagovornike malega človeka, ker znajo zaslišati kakega nezasluženega prejemnika socialne pomoči ali spraviti v zadrego kakega nespretnega funkcionarja, medtem ko opravljajo propagandno delo za najmočnejše lobije v državi.

Nič nenavadnega ni, da nam zgodbe o goljufivem sosedu hitreje pridejo do živega kot pa zgodbe o goljufivem šefu, lastniku ali politiku. A če hočemo zares najti izkoriščevalce sistema, se vprašajmo, kdo je počrpal milijarde proračunskega denarja, nato pa potopil velika podjetja, razdejal celotne panoge in uničil tisoče dobrih delovnih mest? Kdo je omogočil privatizacijo, nižanje delavskih standardov, outsourcing in prekarno zaposlovanje? Kdo je delavce ogoljufal za milijone evrov neizplačanih nadur, regresov in bolniških, zraven pa obremenjeval javni infrastrukturni, zdravniški in šolski sistem, za katerega ne plačuje nič? Kdo je »optimiziral« svoje davke, prikril premoženje, prejemal neupravičene dodatke, oddajal stanovanje na črno, registriral avto na firmo? Ali niso vse to goljufije, ki neposredno vplivajo na položaj revnih? Niso vse to bolj relevantni razlogi, da se v Sloveniji ne splača delati? Toda začuda se šefi v diskusiji pojavljajo le zato, da kritizirajo previsoko socialno podporo.