V vicah

Janko Lorenci

20. 3. 2020  |  Mladina 12  |  Kolumna

Koronavirus je med drugim izostril generacijsko ločnico stari – nestari. Meja ni docela trdna, a obstaja in temelji na tem, da virus stare ogroža bistveno bolj. Iz tega izvira različno dojemanje krize in ravnanje v njej. Individualne razlike seveda so, toda na splošno velja: starejši/bolj ogrožen ko si, bolj se boš pazil. Manj ko si star, bolj boš neskrben. Točka na starostni lestvici je faktor obnašanja, kako pomemben, pa je težko reči.

Koronavirus je, si misli marsikateri starejši, krivičen – nas pobija, ki smo že tako bliže koncu. A v tem pogledu ni nič zelo posebnega. Velika večina bolezni, tudi gripa na primer, bolj ogroža stare, ker s(m)o pač manj odporni. Koronavirus je samo dodaten selektor s koso. A ker je nov, po malem nevaren za vse, seje strah in skupaj z gospodarskimi in drugimi posledicami povzroča kolektivni šok tudi pri nestarih.

Virus je odnose med generacijami nekoliko zapletel. V starih časih so bili otroci jamstvo za varnejšo starost. Moderne družbe so ta vzorec deloma porušile: stari in mladi ne živijo skupaj, tu so domovi za stare, pokojninski sistemi. Hkrati so službe številnih otrok naporne, negotove, slabo plačane … Tako stari v marsičem še naprej pomagajo potomcem, nekoč samoumevna skrb za ostarele starše pa je postala redkejša.

Koronavirus zahteva v tem pogledu vrnitev tradicije, starega vzorca. Na stare morajo v epidemiji bolj paziti tudi svojci, ne samo zdravstvo in država. Pomagajo jim lahko aktivno in pasivno, pasivno zlasti tako, da se v epidemiji obnašajo odgovorno – seveda tudi v lastno korist.

V Sloveniji smo se dolgo obnašali in družili po italijansko. Za to neumno, neodgovorno brezskrbnost in neupoštevanje priporočil o nedruženju je deloma kriv občutek večje varnosti pri nestarih, čeprav tudi stari niso nedolžni. Svoje pa so prispevale še druge reči: šibko zaupanje v politiko in institucije, ujetost v vsakdanje težave in obveznosti, lahkomiselno-butasti bo že kako, mene ne bo zadelo, omajan občutek za skupnost. Deloma pa je zatajila politična in zdravstvena oblast. Tudi ta bi z ukrepi verjetno zamujala manj, če bi bila sestavljena iz ogroženih starčkov. Kakorkoli, javnosti ni pravočasno alarmirala, je spravila v potreben strah in ustrezno kolektivno obnašanje. Premalo je mislila na zdravje in preveč na neposredno gospodarsko škodo in motnje v vsakdanjem življenju. Poleg tega je odločanje o tem, kaj vse ustaviti, omejiti, prepovedati, polno dilem. Res je tudi, da se prebivalstvo pošteno zdrzne šele, ko se virus bolj razširi, ko nevarnost postane otipljivejša. Toda v tako resnih in tako nepredvidljivih krizah, kot je sedanja, velja načelo: bolje je storiti preveč kot premalo, bolje prezgodaj kot prepozno. Obotavljanje je bilo strateška napaka.

Skratka, politična in zdravstvena oblast bi morala ravnati trše, brez odlašanja in tako prej spremeniti vedenje prebivalstva. Ker ni, smo izgubili nekaj dragocenega časa. Res pa je enako zamujal in podcenjeval nevarnost ves svet od WHO prek Kitajske in ZDA do Italije, Švice, Nemčije. To potrjuje, da je iskanje prave mere pri ukrepanju res zahtevno. Tudi zato obtoževanje o zamudništvu Šarčeve vlade ni smiselno. Zamujala je, a ravnala podobno kot drugi in za silo tako, kot bi morala. Janševa vlada lahko tudi zato zgolj dopolnjuje in zaostruje – za zdaj upravičeno – že uvedene omejitve.

Zdaj živimo v negotovosti in na trenutke je, kot da bi nam nebo padlo na glavo. Ne vemo, kako dolga in smrtonosna bo epidemija, ne poznamo njenih medicinskih, psiholoških, gospodarskih, družbenih posledic. Mogoči so razmeroma ugodni in zelo črni razpleti.

Če ostanemo pri medgeneracijskih odnosih: skupaj s svetom živimo v ureditvi, ki s svojo logiko zastruplja tudi njih. Če meriš vse živo predvsem z ekonomskimi vatli, nujno najbolj tolčeš po starih in mladih, ker so pač slabo vključeni v svet dela, vpliva in odločanja. Tak sistem, pospremljen s šibko socialno državo in veliko neenakostjo, spreminja pripadnike različnih generacij v nasprotnike in ustvarja popadljivo, sebično, atomizirano družbo. Tudi zato so se ljudje obnašali po italijansko. Če bo epidemija dolga, bo trpela človečnost, ki zdaj hvala bogu še ostaja v ospredju.

Nekaj je že očitno. Pri taki krizi je nujen preplet individualne odgovornosti in močne, sposobne države. Taka kriza je veliko hujša, če so javne službe, zlasti pa socialna država in javno zdravstvo razmajani. V Italiji je smrtnost visoka tudi zato, ker je politika zdravstvo na veliko privatizirala in mu skopo odmerjala denar. Zdaj se morajo nesrečni zdravniki odločati, komu pomagati, koga prepustiti smrti. Tudi v tem pogledu smo bili po malem italijanski.

Za razpletanje krize je gotovo pomembno (ne)zaupanje v politiko. Če vladaš bolj zase in za elite kot za večino, bolj s strahom kot na podlagi zaupanja, slabše krotiš tekočo krizo in ustvarjaš razmere za prihodnje. Kako se bo v tem kritičnem in nerutinskem mandatu izkazal Janša, še ni odločeno; lahko se rehabilitira ali pa, če bo izredne razmere zlorabil, potrdi vse stare strahove pred njim.

Ta čas se marsikaj spreminja v navadnih in štrlečih glavah. Kanclerka Merklova na primer je izrekla zanjo skrajno nenavaden stavek: Na novo moramo določiti, kaj potrebujemo in kaj je nujno – in šele potem pogledati, kaj to pomeni za državno blagajno. Še bolj je v nagovoru naciji presenetil Macron, doslej prepričani neoliberalec: Prvi nauk epidemije je – državna in brezplačna nega in terapija za vse ljudi sta nenadomestljivi. Ta dobrina ne sme nikoli priti v roke zasebnikov. Noro je proizvodnjo hrane in zdravljenje bolnih delegirati nedržavnim ustanovam.

Če bo svet po koronavirusu začel zgolj obnavljati stanje pred njim, mu ni pomoči.