Grega Repovž

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Uvodnik

Prihaja nadzorovalni kapitalizem

Za čase, ki prihajajo, bo demokracija pomembnejša, kot si lahko sploh predstavljamo. In prebivalcem tistih držav, ki v tem trenutku nimajo na oblasti ljudi, ki so brezpogojno zavezani človekovim pravicam in demokraciji, bo trda predla. V naslednjih tednih (!) se bo toliko zgodilo, da se bomo res zbudili v nekem drugem svetu, v nekem drugem svetovnem redu. Naj to, kar zveni kot apokaliptična napoved dogodkov, obrazložimo.

Bernhard Zand je vodja dopisništva Der Spiegla v Pekingu. Takole opisuje, kar se mu je pripetilo: »V začetku marca sem na Japonskem dobil klic iz Kitajske. Na drugi strani je bil zaposleni v pekinški stanovanjski soseski, v kateri živim zadnja leta. ‘Drži, da ste na Japonskem in se boste konec tedna vrnili v Peking?’ me je vprašal. Potrdil sem, a me je vprašanje vznemirilo. Pravzaprav ne bi mogel nihče vedeti, kje sem. Februarja sem odpotoval v Evropo. Od tam sem med vračanjem naredil dva postanka zaradi opravkov – prvega v Singapurju in drugega v Tokiu. Nisem še rezerviral poleta iz Japonske in niti žene niti kolegov nihče v Pekingu ni spraševal o tem, kje sem. Od kod torej kitajskemu uradniku podatek, da sem na Japonskem, v eni od držav, pri katerih Kitajska zdaj nadzoruje tudi prihode?« 

Seveda vsi vemo, kaj se je zgodilo: kitajska oblast prek telefonov nadzoruje gibanje svojih prebivalcev, tudi tujcev. V azijskih državah že uporabljajo aplikacije za mobilne telefone, ki točno nadzorujejo gibanje ljudi in seveda tudi njihove stike z okuženimi. Ko pri nekom ugotovijo okužbo, vedo tudi, koga je najverjetneje že okužil. Za zdaj to v nekaterih državah poteka pollegalno prek operaterjev, ljudje molčijo, oblasti to počnejo izkoriščajoč strah in grozo, ki jo povzroča pandemija.

Uporaba takšnih aplikacij je brez dvoma sporna, gre za hud poseg v zasebnost. A dokler se uporabljajo zdravstveni argumenti, jo še nekako poskušamo razumeti. V Južni Koreji na sto tisoče uporabnikov na svoje telefone nalaga aplikacije, ki prikazujejo starost, spol, narodnost in vzorce gibanja okuženih – od obiska telovadnice in trgovine do prevoza v bolnišnico. V Hongkongu morajo ljudje v karanteni nositi elektronske zapestnice, povezane s pametnim telefonom. Če se povezava prekine ali če bolnik zapusti stanovanje, so zdravstvene oblasti takoj obveščene o tem. A to so zdravstveni razlogi.

Vendar pa danes pretresa svet še en strah: strah pred velikim gospodarskim zlomom. Ta strah je vse hujši, ker je pri zdravih ljudeh, ki danes živijo v karanteni, veliko bolj otipljiv in domač kot neznane bolezni. Tudi zato, ker je od zadnje velike krize minilo le desetletje. In samo vprašanje je bilo, kdaj bodo tisti, ki jih skrbi predvsem zdravje gospodarstva, ugotovili, da jim te aplikacije in nadzor okuženih prek njih dejansko omogočajo, da se v imenu ekonomije prebivalci držav predčasno vrnejo na svoja delovna mesta in na svoj položaj potrošnika in s tem poganjalca rasti. Ta nadzorstvena tehnologija okuženih namreč sporoča, da kapitalizem lahko vseeno deluje naprej, še preden bi prišlo do popolne omejitve pandemije. Ko je harvardska profesorica Shoshana Zuboff napisala knjigo Nadzorovalni kapitalizem, se je njen opis prihodnosti in mutantne oblike kapitalizma, ki deluje z zagotavljanjem brezplačnih storitev, ki jih milijarde ljudi veselo uporabljajo, kar omogoča ponudnikom teh storitev, da spremljajo vedenje uporabnikov do presenetljivih podrobnosti, zdel znanstvena fantastika. Dobro leto kasneje je stvarnost še hujša od njenih zloveščih napovedi.

In te stvarnosti ni demonstrirala kakšna azijska »skoraj demokracija«, temveč jo je napovedal kar nemški zdravstveni minister Jens Spahn to sredo v časopisu Die Zeit, ko je benevolentno razkril, da nemška vlada že pripravlja načrt, kako še pred koncem epidemije ponovno omogočiti javno življenje, da bi se torej družba vrnila v prejšnje tirnice, pri čemer pa bi to vključevalo tudi prošnjo, kot se je diplomatsko izrazil Spahn, starejšim in rizičnim, da ostanejo v karanteni. Razmišljajo, da bi se to zgodilo že takoj po velikonočnih praznikih, je napovedal. Spahn je to utemeljil s pravicami v liberalni družbi, v kateri ni mogoče dolgoročno omejevati stikov med ljudmi, kar je na prvi pogled božajoče stališče za vsakega liberalnega človeka. A je v naslednjem stavku dodal: »Pri tem pa se digitalnemu sledenju stikov, torej sledenju mobilnih telefonov, ne bomo mogli izogniti.«

In tako se je zgodilo. Zid je prebit, zgodilo se je točno to, česar smo se bali: da bo z argumentom liberalnih vrednot prišlo do krnitve prav teh vrednot, v resnici pa le zato, da bo kapitalizem lahko spet zagnal svoje motorje. Pri čemer – kako biti proti, ko je na drugi strani grožnja pomanjkanja, ki bo sledilo krizi na strani ponudbe, grožnja najhujše krize po drugi svetovni vojni, popolnega zastoja ekonomije in družb?

Bomo dali to svobodo, svobodo gibanja in zasebnosti, da se bo življenje kljub živemu virusu med nami spet zagnalo? Bomo sploh imeli možnost biti proti? Je to sploh mogoče narediti mimo ustave? Je to res svet, v katerem si želimo živeti? In predvsem: Ali lahko zaupate oblasti v svoji državi – na primer v Sloveniji –, da tega ne bo zlorabila? Te odločitve se bodo sprejemale zdaj, zdaj, ko smo v karantenah, omejeni v gibanju, v trenutku, ko bo virus po evropskih državah najbolj v razmahu. A te odločitve so še hujše: Kaj, če ta eksperiment prinese s sabo razmah bolezni? Koliko nepotrebnih mrtvih lahko prinese hotenje, da mora gospodarstvo delovati naprej? In koliko je mogoče izrabiti naš strah pred ekonomsko negotovostjo, da bomo pozabili na lastno človečnost?