Brbotanje

Janko Lorenci

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Kolumna

Ravnanje vlade ponuja dva obraza in zbuja shizofrene občutke. Epidemija upravičuje skrajne ukrepe, ki upočasnjujejo javno življenje, preprečujejo druženje itd. Tu je ostrina oblasti upravičena in si zasluži podporo. Tudi obljubljeni ekonomsko-socialni paket je potreben, kako ustrezen in izvedljiv je, pa se bo še videlo. Generalno se ta hip zdi, da se vlada na teh dveh ključnih področjih odziva kar hitro in glede na pritisk izrednih okoliščin primerno.

Hkrati kopica znamenj govori, da v isti sapi pelje vzporedno, vsaj nelegitimno in nevarno zgodbo: bliskovite zamenjave na vrhu policije in vojske, nemarno zvišanje in nato panično znižanje funkcionarskih plač, krivične Janševe obtožbe, da ni prejšnja vlada naredila nič. Komunikacijska strategija je vojaško restriktivna in slabo lovi ravnotežje med potrebnim alarmiranjem in nepotrebnim strašenjem. Najhujše je izrinjanje neodvisnega novinarstva iz sfere obveščanja in parlamenta iz sfere odločanja – vse se prenaša na vlado in njenega šefa. Oboje počne oblast v času, ko je v glavnem že dosegla potrebno samoizolacijo prebivalstva. Zato s takim početjem toliko očitneje strahuje, omejuje nadzor in kritiko – in stopa na nevarni rob demokracije. Tako se bojimo dvojega: da nas bo virus spravil v grob, premier pa ga zlorabil za temeljito predelavo države. Strah se krmi tudi z Janševo preteklostjo.

Tako dvorezno vlado bomo imeli vsaj do konca epidemije. Postavimo si nenavadno vprašanje: se lahko Janša spremeni, je v teh prelomnih trenutkih, ko številni politiki, celo Trump, govorijo in delajo zanje doslej nezaslišane reči, sposoben intimnega in političnega zasuka, preobrazbe v premišljenega, dobronamernega politika? Močan motiv vsekakor ima: koristil bi Sloveniji in sebi, lahko bi postal združevalna, celo priljubljena avtoriteta, državnik. V stranki je dovolj močan, da bi mu hočeš nočeš sledila, če bi se odločil za zasuk.

V čem bi se kazal tak prelom? Da bi, na primer, ustavil hujskaštvo svojih medijev, pustil polno dihati novinarjem in parlamentu, zamenjal kakega ministra s sposobnimi in dobronamernimi ljudmi ne glede na strankarske barve in – če je to že vojna – ustanovil nekakšno vlado narodne enotnosti. A ne zgolj kot retorično bravuro.

Vprašanje o Janševi preobrazbi je morda naivno, naivnost je lahko nevarna, a v takih časih gre razmišljati tudi o teoretičnih možnostih. Položaj je nov, nevaren, izjemno zahteven za vsako vlado. Kriza je sestavljena iz več plasti in faz, vseh tesno prepletenih. Ni se je mogoče na enem (zdravstvenem) segmentu lotevati ustrezno, na drugih (komunikacijskem, kadrovskem, družbenem) pa zgrešeno in z zadnjimi mislimi. Zdravje, gospodarstvo, demokratičnost, občutje prebivalstva so povezane kategorije, ne pa vrtički, vsak v svoji karanteni. Kar se počne zgrešeno zdaj, bo potencirano butnilo na dan kasneje.

Janša je začel tako, da je kršil dve temeljni načeli, katerih upoštevanje je nujno za premagovanje vsakršne krize: transparentnost in zaupanje. Res je, da čas pritiska, toda če oblast ne igra z odprtimi kartami, ne zbuja zaupanja, zaupanje pa bo zlasti v kasnejših fazah krize postalo ključna kategorija. Samo prebivalstvo, ki čuti elementarno zaupanje v oblast, se večinsko obnaša odgovorno in samoiniciativno, ne pa se zgolj prilagaja iz strahu in zaradi prisile. Torej: če hoče Janša uspešno krmariti epidemijo in njena nadaljevanja, potrebuje zaupanje. Pridobi si ga lahko samo z radikalnim osebnim zasukom. Ni treba, da postane »dober človek«, pomembno je, da ravna racionalno in da oblast, ki je ta čas v bistvu on sam, potem pa dolgo nič, neha peljati vzporedno zgodbo, ki iz zdravstvene krize nujno vodi v hudo gospodarsko in družbeno krizo, ta pa bo spet terjala veliko trpljenja in življenj. To bi mu moral narekovati že politični samoohranitveni nagon. Virus mu je podaril svojevrstno, neponovljivo možnost za rehabilitacijo. Jo bo izrabil?

Ni nam treba obupati, tudi če je ne bo. Razlogov za previden optimizem je več. Virus deluje ta čas apokaliptično, toda epidemije bo nekoč konec in stvari se bodo postopoma normalizirale, kakorkoli že. Zdaj razsuta EU se bo znova sestavila in bo še naprej vsaj zasilen branik pred zdrsi v orbanovske ali erdoganovske režime. Velike članice bodo ostale demokracije in to bo vplivalo tudi na dogajanje v majhnih. Premier državnega udara ne bo izvedel in tudi ne bo mogel spodkopati vseh institucij. Postopoma bo postalo pomembneje tudi to, da ima nezanesljivo in krhko koalicijo. Predvsem pa bo na različnih točkah začelo delovati hotenje po normalnosti. To bo rodilo odpor.

Kriza bo imela različne faze. Prebivalstvo, politika, mediji … se bodo v njih obnašali različno. Zdaj smo bolj ali manj ohromljeni s strahom, negotovostjo, novim načinom življenja. Bolj ko bi-bo oblast delovala avtoritarno in zdravstveno krizo zlorabljala, bolj bi-bo prihajalo do odpora. Ozračje se bo temeljito spremenilo potem, ko bo vrh epidemije naposled presežen in ko se bo zdravstvena kriza jasno prelila v gospodarsko in socialno. Ohromelost zaradi virusa bo takrat dokončno izginila.

A odpor brbota že zdaj. Oglašajo se številni posamezniki. Trgovinski sindikat je z grožnjo stavke popravil pretiran ukrep oblasti. Neodvisni mediji podpirajo ostre zdravstvene ukrepe in ekonomski paket oblasti, zavračajo pa njeno avtoritarno rokohitrstvo. Izkazala se je tudi RTV. Dogajanje bo zelo odvisno še od sodstva, županov, sindikatov, nevladnikov, opozicije. Janši, se bojijo skeptiki, se mudi z uvedbo izrednih razmer zato, ker je demokratična Slovenija kar žilava, a za zdaj še v šoku. Premier lahko skeptike demantira z dejanji, in to skozi daljši čas.