Po karanteni

Janko Lorenci

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Kolumna

Epidemija nas bega tudi zaradi svoje raznolikosti – nikjer ni popolnoma enaka. Njena lokalna (državna) specifika je odvisna od starosti prebivalstva, njegove mobilnosti in navad pri druženju, od zdravstvenega sistema, od tega, kako prosvetljena ali zadrta je oblast … Ustrezno različne so tudi obrambne strategije držav. Mogoči sta dve skrajnosti.

Prva: bolezni pustiš proste roke, se zaneseš na tako imenovano čredno prekuževanje oziroma imunost prebivalstva, življenju, gospodarskemu, političnemu, vsakdanjemu, pa dovoliš teči naprej po starem. Druga skrajnost: zdravje (zatiranje epidemije) ima absolutno prednost, vse drugo je postransko. Nobena skrajnost ni sprejemljiva daljši čas – ne politično, ne ekonomsko, ne moralno. Zato povsod iščejo zlato sredino, a po različnih državah različno. Švedska na primer še vztraja pri skoraj nemotenem javnem življenju, stavi na prekuževanje in ima malo smrti. Anglija je začela darvinistično in si nato premislila. Kitajska je bila drastična in uspešna, toda virus se po malem vrača.

Katera strategija je najboljša, bo pokazal čas. Velika večina držav, tudi naša, daje v prvi fazi spoprijemanja z virusom absolutno prednost zdravju in skuša epidemijo omejiti in upočasniti vsaj toliko, da se zdravstvo ne bi zlomilo. Zato predvsem omejuje javno življenje. Težava: prebivalstvo se v tej fazi zaradi različnih omejitev in karantene slabo prekužuje. Pri tem velja: epidemijo je s popolno karanteno mogoče zatreti, vendar le, če traja kako leto, in to pri hermetično zaprtih državnih mejah. Končno rešitev bi prineslo tudi cepivo, a do njega bo verjetno minilo vsaj še leto.

To pomeni, da ima sedanja faza omejevanja epidemije s karanteno razmeroma kratek rok trajanja in jo bo treba razmeroma kmalu končati. Zdravje ostaja prioriteta, toda če ne bi oživili gospodarstva in normalnega življenja nasploh, bi zašli v neznosne ekonomske, socialne, psihološke in tudi zdravstvene težave (zdravstvo se mora znova posvetiti še drugim boleznim). Popolno karanteno je treba prej ali slej opustiti tudi zato, da se začne prekuževanje in s tem imunost prebivalstva. Sicer se bodo epidemije vsaj do odrešilnega cepiva nenehno vračale tudi tja, kjer so dozdevno že pod nadzorom.

Pri nas prva faza za zdaj poteka kar uspešno; italijanskih razmer ni, prebivalstvo je disciplinirano, zdravstveni sistem še dohaja bolezen. A to fazo bo treba končati. Kdaj? Ta predvsem politična odločitev bo izjemno kočljiva. Če karanteno opustiš prezgodaj, bo virus znova bolj udaril, vlado pa lahko to pokoplje. Če z odpravo karantene zamudiš, bodo gospodarska in druge škode velike, končno število žrtev pa morda še večje. Skratka, optimalni čas postopne uvedbe kolikor toliko normalnega življenja je težko določiti. Težava bo tudi v tem, da je svet silovito neusklajen glede obojega, zatiranja bolezni in ponovnega zaganjanja gospodarstva. Vsekakor pa lahko odločitev o koncu trde karantene pade šele po nedvoumnem vrhuncu epidemije.

Pri prvi fazi je najpomembneje, da se pridobi nekaj časa za zdravstvo, za pripravo na ponovni zagon gospodarstva, za približanje trenutku, ko se bo našlo cepivo. Ustvariti je treba tudi ustrezno javno razpoloženje. Nerešeno pa ostaja tegobno vprašanje: kako se izviti iz začaranega kroga, ki grozi, da se bo bolezen obnavljala.

Mogoč odgovor ponuja Neil Ferguson z londonskega Imperial Collegea. Predlaga sprotno prilagajanje poteku epidemije, menjavanje faz karantenske strogosti in mehkobe. Ko bi se bolezen umirila, bi omejitve zrahljali, ko bi število okuženih naraščalo, bi jih znova zaostrili. Število imunih bi pri takem spreminjanju ritma postopoma naraščalo in na neki točki doseglo okoli 70 odstotkov prebivalstva, kolikor naj bi zadostovalo, da bi bila bolezen bolj ali manj ukročena. Taka gibka strategija, pravi Ferguson, bi omogočila troje: postopno večanje čredne imunosti, oživljanje gospodarstva in zadovoljivo stanje zdravstva.

Seveda bi bila taka strategija skrajno zahtevna. Politika bi morala ravnati filigransko in robustno hkrati, imeti avtoriteto in zaupanje. Prebivalstvo bi se moralo še naprej vesti odgovorno, najranljivejše skupine pa še naprej ostati v blažji ali strožji karanteni. Skratka, tegobno, zahtevno spoprijemanje z virusom se bo vleklo in se končalo šele, ko bo epidemija zatrta ali najdeno cepivo. Čakajo nas dolgi meseci negotovosti in različnih groženj, od vsakovrstnih pomanjkanj prek razsula EU do poskusov avtoritarcev, da bi epidemijo zlorabili. Tu bo treba biti zelo pozoren tudi na Janševo vlado. Javno razpoloženje bo najbrž nihalo, ključno bo, da ostane živ javni dialog. Prvi psihološko kočljiv trenutek nas čaka takoj po vrhuncu epidemije, ob odpravi splošne karantene. Ker bo bolezen še živa, bo še čutiti strah in previdnost, hkrati bo iz nas butnila želja po nagli vrnitvi v nekdanjo normalnost.

Ta vrnitev pa je strogo prepovedana. To je bistveni nauk epidemije, saj je prav predvirusna normalnost tako neznansko razsula in osramotila ves Zahod, vso Evropo, z nami vred. Iskati bo torej treba novo normalnost. To deloma opiše nemški sociolog Sighard Neckel: mirno lahko pogrešimo finančne analitike, a nikogar v bolnišnicah. Potrebujemo drugačne minimalne plače in omejitev maksimalnih zaslužkov. Branko Milano vić, profesor na londonski School of Economics in avtoriteta na področju družbene (ne)enakosti, pravi podobno z drugimi besedami: če bi se morale vlade zaradi nemirov ali napadov na lastnino zateči k uporabi paravojaških ali vojaških sil, bi se družbe začele razkrajati. Zato bi se moral glavni, morda celo edini cilj sedanje ekonomske politike glasiti: preprečiti socialni zlom (ne pa podpirati finančne trge).