Bi morali biti hvaležni?

N'toko

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Žive meje

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje neposredno občutil kak pozitiven ukrep politike. Kdaj sem nazadnje slišal politika govoriti o finančnih reformah in si mislil »bravo, to mi bo pa res pomagalo!«. Ponavadi gospodarske reforme do nas pricurljajo tako počasi in v tako majhnih dozah, da jih mirno spregledamo. Nekje se ti za par evrov zviša izplačilo, ampak se izgubi med višjimi položnicami. Morda se poviša minimalna plača, ampak se hkrati poslabšajo zaposlitvene možnosti. Le redko pa vladni ukrep začutiš direktno v žepu. In še redkeje ga hkrati občutimo vsi prebivalci, ne zgolj ena izmed interesnih skupin. Zato je bil torek, 24. 3. 2020 zgodovinski dan. Od koronakrize pretreseni prebivalci Slovenije smo lahko besede predsednika vlade prinesli naravnost v naša življenja. Toliko bom dobil na račun, toliko mi ne bo treba plačati, toliko bom imel dodatka … Prvič v življenju sem videl ljudi z leve in desne javno objavljati zahvale vladi. Politika je postala nekaj realističnega.

Zgodovinski trenutek se je seveda zgodil zaradi zgodovinske krize – nikoli prej videne ustavitve svetovne proizvodnje, ki je postavila ekonomijo na glavo. Evropa je morala dati državam nekaj milijard evrov poceni posojil, da bi naslednji mesec sploh še imele ekonomijo. Vladajoči so ob pogledu na katastrofalen zlom svojega sistema globoko zavzdihnili in nam rekli: »Dobro, dobro, ne bomo pustili, da čisto vsi pocrkate od bolezni in lakote, ker potem ne boste več delali za nas in kupovali izdelkov, ki jih vzamemo delavcem.« Tako so se odločili za mesec ali dva na bilance narisati malo več denarja ( ja, centralna banka lahko to stori kadarkoli) in ga poslati na račune firm, da bodo po koncu karantene lahko spet nadaljevale posle. Glede na resnost situacije v resnici ni to nič revolucionarnega. A prebivalci smo tako navajeni na sadistično varčevalno politiko, da nas je odsotnost biča ujela povsem nepripravljene. »Kaj, vlada mi bo nekaj dala?« Nikoli nismo doživeli, da bi se besede kakega politika tako direktno pretvorile v denar na naših računih.

Takšen poseg je lahko videti kot nekakšno darilo z neba le zato, ker so bili prejšnji posegi politike tako nevidni. Ko so nam iz leta v leto podaljševali delovnike in višali upokojitveno starost, to ni bila videti kot zavestna odločitev politike, ampak kot naravna posledica ekonomije – karkoli že to je. Ko so sto tisoče delavcev spremenili v zunanje pogodbenike, to ni bila politika, ampak ekonomija. Ko so nam rekli, da moramo dokapitalizirati banke, ko so razprodali podjetja, ko so zamrznili zaposlovanje, ko so nam nehali posojati denar … za tem ni bil nikoli politični razred, ampak je vse to storila neka nevidna roka. In zato delavci in delavke v tej državi v resnici ne vemo, koliko so nam vzeli in kdo je to storil. Koliko dodatnih ur smo oddelali, da so si neizvoljeni upravniki finančnih skladov povrnili izgube svojega hazardiranja? Koliko poškodb hrbtenice ali živčnih obolenj je šlo v to, da je kak minister mirneje pojedel brunch z uradnikom investicijske banke? Ljudje, pozabimo, koliko smo v zadnjih letih dali »ekonomiji«. Pozabimo, koliko dopustov, večerov z družino in življenjskih ambicij smo žrtvovali, da bi ohranili naš sistem proizvodnje pri življenju.

Zdaj, ko je uničujoča sila epidemije ta sistem podrla, se je ekonomija razblinila (ali je sploh kdaj obstajala?), na njeno mesto je prišla politika. Gospodarstveniki in delavci smo vsi v istem potapljajočem se čolnu in vlada nam ponuja rešilno vrv v obliki koronazakona. Ni ravno najbolj trdna vrv, a bolje kot nič. Plače bodo deloma nadomeščene, firme bodo ostale nad vodo, in v tem trenutku je to najpomembnejše – dovolj pomembno, da so še najglasnejši protestniki sneli transparente z balkonov. In čeprav zdaj še ni mogoče podati konkretnejših sklepov o zakonu (hudič se skriva v detajlih in izvedbi), je odziv nanj zelo zgovoren: navadni ljudje kar kipimo od hvaležnosti, čeprav ukrepi ne zadevajo vseh, čeprav ob istih življenjskih stroških prinašajo nižje prihodke in čeprav s.p.-jem prinašajo le miloščino, da se ne bi množično prijavljali na zavod. Naša izjemno nizka pričakovanja so potešena že s tem, da nam takoj ne izklopijo štroma. Na drugi strani pa bodo lastniki previdnejši. Vidi se, da so navajeni ukazovati politiki in da niso nikoli naivno verjeli v ekonomijo. Nič manj kot stoodstotno državno financiranje plač ne bo dovolj, nobenih prispevkov ali davkov ne bodo sprejeli, nobenih regulacij. Borili se bodo za vsak cent, mi pa bomo veselo sprejeli prvo ponudbo.

Ali je za nas dobro, da med čakanjem dobivamo (upam, da) polno izplačilo plače? Absolutno! Ali je dobro, da država s finančnimi injekcijami preprečuje množično odpuščanje? Seveda! Toda pri vsem tem smo spregledali celoto: nismo v normalnih časih, ko bi lahko zgolj zamrznili gospodarstvo in ga čez dva meseca vrnili v prejšnje stanje. Na drugi strani epidemije nas čaka novi svet. Celoten sistem je zamajan kot še nikoli – neoliberalna globalizacija se ne bo mogla nadaljevati, notranji trg Evropske unije je uničen. In kako bomo izkoristili ta trenutek kapitalistične šibkosti, ko so se zagovorniki varčevanja, prekarizacije in privatizacije popolnoma osmešili? Bo naša država v zameno za reševanje podjetij ključne panoge spravila pod demokratični nadzor, uvedla nujne regulacije, končno okrepila javno zdravstvo in zagnala okoljske reforme? Za zdaj ne kaže dobro: podjetja bodo lahko tudi po prejemu pomoči še vedno odpuščala, kar bodo ob nadaljevanju krize nedvomno tudi počela. Še vedno bodo lahko najemala prekarno delo, si v celoti prisvajala dobičke in izvajala do okolja škodljive dejavnosti.

Spontano hvaležnost navadnih ljudi je treba razumeti. Je normalen odziv na spremembo po dolgoletnem zategovanju pasu. Skrbi pa nas lahko odsotnost politike, ki bi šla onkraj flikanja gospodarske rasti in preizprašala koncept gospodarske rasti nasploh. Kajti brez resnih sprememb v delovanju naše družbe se bodo kmalu vrnili stari krizni ukrepi: odplačati bomo morali javni dolg, ljudje brez služb bodo pripravljeni delati več ur za manj denarja, zagotovo se bo od nas pričakovalo tudi, da refinanciramo nasedle investicije gradbenih baronov. Velike korporacije bodo nad ruševine malih podjetij priletele kot jastrebi in pograbile ostanke. Politiki bodo utihnili in spet bo spregovorila ekonomija. In če komu kaj ne bo prav, bo ta na pomoč poklicala policijo – edino javno institucijo, ki se med krizami krepi.