Brez protikriznega fokusa

dr. Bogomir Kovač

27. 3. 2020  |  Mladina 13  |  Ekonomija

Leto 2020 bo očitno zaznamovalo to stoletje. Pandemija covid19 spreminja svet hitreje, kot smo si lahko predstavljali. Institucionalni okviri evropske neoliberalne ureditve padajo kot domine, državni intervencionizem in domala vojna ekonomika postajata nova normala. Nacionalne meje so zaprte, osebnih svoboščin domala ni več, vlade so postale avtokratski centri moči, parlamenti nepotreben politični okras. Načrtovani reševalni protikrizni paketi so največji po drugi svetovni vojni. Svet se je dobesedno snel s tečajev, covid-19 je v hipu obglavil neoliberalni kapitalizem. Toda ali s sedanjimi ukrepi rešujemo ljudi ali sistem, so programi ukrepov zgolj krinka ali dejanska rešitev? Naše vladne smernice za omilitev epidemije so del teh dilem. Razkrivajo domete Janševega kriznega menedžmenta in stroke. S finančno »bazuko« mirijo prizadete deležnike, ostajajo pa brez potrebnega protikriznega fokusa.

Nerešljivi rebus ima dve podmeni. Na eni strani je zdravstveno obvladovanje pandemije, različne oblike karanten, sprto s preprečevanjem zloma gospodarstva, kontinuiteto proizvodnje in blagovnih tokov. Na drugi strani finančne kompenzacije ljudem in podjetjem rešujejo zgolj problem potrošnje, ne pa nujnosti ohranjanja blagovnih tokov. Toda zagata ne tiči v ekonomiki povpraševanja, temveč ponudbe. Zato je sedanja kriza tako drugačna od velike recesije pred desetimi leti. Namesto finančnih šokov in zloma trga kapitala imamo tu razpad trga dela in demografski polom. Zato problem ni rešljiv s tržnimi prilagoditvami in finančnimi posegi, bolj gre za obvladovanje proizvodnih in distribucijskih kanalov. Vračamo se k fiziokratskim načelom tržne ekonomike, bližje smo Malthusovi apokaliptični zanki kot Smithovi liberalni odrešitvi.

Nobena država ni otok, vsi smo na skupni ladji, tragedija skupnega je naša usoda. Pandemije poznamo stoletja, njihove krize so ekonomsko usodnejše od finančnih, pripravljenost nanje pa je tudi danes katastrofalna. V povprečju je letna možnost nastanka pandemij petodstotna, toda ogrozi lahko 10 ali več odstotkov letnega BDP-ja držav, več kot podvoji običajno letno število umrlih. V pandemijskih krizah rešujemo življenja ljudi in gospodarstvo. Tu sta dve alternativi. Prva zagovarja model samodejnega preživetja družbe, brez posebnih omejitev, s spontano prekuženostjo prebivalstva in ekonomskim darvinizmom preživetja najmočnejših. Toda takšen pristop je moralno sprevržen, politično nezaželen, ekonomsko drag, ker spregleda vrednost človeških življenj. Toda tudi druga alternativa ni lahka. Če zaklenemo svetovno prebivalstvo v sistem minimalnih socialnih interakcij, da zaustavimo širjenje virusa in zdravstveno obvladamo iztek epidemije, bo mrtvih manj, tvegamo pa z oskrbo prebivalstva, naraščanjem revščine. Tudi zastoj gospodarstva ubija, le bolj tiho in pritlehno.

Dosedanje kitajske in italijanske izkušnje vodijo do trojnega sistema ukrepov. Sedanji covid-19 se giblje v okviru trimesečnega epidemijskega cikla. Izhodišče je zamejitev pandemije, pravočasni, hitri in strogi koraki socialne karantene so tu odločilni. Ključni pri tem sta »produkcija« zdravstvenih storite ter oskrba medicinske infrastrukture in ljudi. Vsa ekonomika protikriznih paketov začenja s tem sektorjem. Drugič, v obdobju zamrznitve mobilnosti ljudi in poslovanja vsi deležniki potrebujejo hitro in izdatno finančno pomoč. Preprosto, nihče v treh mesecih ne sme ostati brez primernih dohodkov, nobeno podjetje ne sme propasti. Ta socialnoekonomski imperativ nima finančnih in fiskalnih omejitev. Tretji steber zadeva delovanje proizvodnje in ohranjanje blagovnih tokov. Gre za krizno proizvodnjo življenjsko potrebnih proizvodov, ohranitev domačih in tujih poslovnih verig. Tu je javno-zasebno partnerstvo ključno. Vsako podjetje, vse ravni gospodarstva morajo imeti operativni krizni načrt za postopno normalizacijo poslovanja po vrhu pandemijskega cikla.

Večina držav za zdaj obdeluje zgolj drugi steber protikriznih ukrepov. ZDA v volilnem letu obljubljajo paket 2000 milijard dolarjev, 10 odstotkov BDP-ja, ECB in EU skupaj ponujata okoli 1000 milijard. Nemčija obljublja 750-milijardni paket, petino svojega BDP-ja, Slovenija bi recimo s petimi milijardami letos dosegla desetino BDP-ja … Zadolževanje in financiranje pri tem ni problem, večjo skrb zbujata dinamika in struktura ukrepov. V naboru smernic bi morali začeti z zdravstvenim sektorjem, njegovi finančna in razvojna ekonomika sta ključni. Podobno ni nobenih usmeritev kriznih proizvodenj, ukrepov za ohranitev blagovnih tokov. Nikjer ni zahtev glede kriznih načrtov podjetij, javno-zasebnih partnerstev, postopne poslovne normalizacije države. To je velik strokovni spodrsljaj Lahovnikove skupine.

V naboru ukrepov in priporočil je izbor področij in deležnikov neuravnotežen, ducat ribičev ima več teže kot nevladni sektor, pomoč kmetijstvu se zdi pomembnejša od delovanja podjetij, očitno se je zmeda politikov naselila tudi v glave stroke. Večina ukrepov je sicer prava, toda zakaj motoviljenje in diferenciacija pri plačah, prispevkih in nadomestilih ljudi, ki zaradi krize ne delajo, zakaj posebne omejitve pri samozaposlenih, čemu nižati plače funkcionarjem, kako urediti kreditne linije, prevzem terjatev … Domala v treh dneh bomo dobili krovni zakon, nekakšen »korona« Zujf. To pravno rokohitrstvo bo verjetno krojilo našo ekonomsko usodo do leta 2022. Toda ta finančno-pravni paket bi moral učinkovati tri mesece, od 1. marca dalje, da bo smiseln.

Pandemijska ekonomika obrača sloviti Keynesov rek na glavo. Na kratek rok smo mrtvi, če ne ukrepamo dolgoročno. Toda vera v vladne odrešitve je eno, hudič tiči v novi normali. Zato bi »stroka« morala na peti strani vladnih smernic dodati nujno priporočilo svoji politični kasti. Pašjon in Zlodej Iztoka Mlakarja veljata za obvezen mesečni protivirusni odmerek.