Grega Repovž

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Propagandna vojna

Z Janševimi vladami je vedno križ. Se pošališ, da bo postavil jastreba Hojsa, direktorja svoje propagandne televizije, za notranjega ministra – in hop, že je Hojs minister. Se kdo drug heca, da bo Janša zagotovo prijazno ponudil Zdravku Počivalšku in Aleksandri Pivec, da ju »varujejo« njegovi fantje, in ju še isti večer imenujejo za podpredsednika vlade in dobita spremstvo. Le koliko dni bo trajalo, da bo Bavčar na prostosti, se spet nekdo šali, in seveda je to zjutraj že novica. Naštejemo še kakšno? Hotel bo podoživeti osamosvojitev, tako kot vsakič, a ne bo dal Rupla za ministra, tokrat bo dal Kacina za tiskovnega predstavnika. Takoj bodo zamenjali direktorico policije in šefico generalštaba. Vojsko bo hotel dati v popolni bojni opremi na meje in zahteval bo razširitev pooblastil za policijo. Zahteval bo pooblastila, da policija lahko nadzira ljudi in vstopa v stanovanja brez sodne odredbe. Karkoli – vse se uresniči.

A dejansko ne gre za to, da bi znali tako dobro izbirati najskrajnejše možnosti, da smo torej tako lucidni opazovalci – ampak da si v resnici želimo, da bi se motili. Da Janša pač mogoče vseeno ni tak, da je to le plod naših slabih izkušenj, naših strahov: zato vedno znova poiščemo kaj, kar se nam zdi tako skrajno, da bi lahko rekli, no, vsaj tega ni naredil. Pač, prepričan demokrat ne more verjeti, da je kdo res tako skrajen, da bi želel v zgodovino vstopiti kot tak človek in voditelj. A resnica in zgodovinske izkušnje z vsega sveta nam ves čas govorijo, da je svet žal tak. Da je zgodovina polna prav takih ljudi, ki hočejo imeti popolno oblast in ki dejansko razumejo demokracijo kot nekaj, kar jih omejuje. In da taki ljudje danes vodijo nemalo držav.

Vendar smo tudi tokrat čisto malo upali, da bo drugače. Da po treh gromkih padcih z oblasti Janša končno ve, da mora spoštovati demokracijo, obstoj drugačnih mnenj, da so strokovna mnenja strokovna, četudi imajo ljudje drugačna politična prepričanja, predvsem pa, da v tej državi ni mogoče vladati tako. In ko so se začeli kazati prvi znaki, da bo tudi tokrat ponovil vajo, smo rekli, da so časi pač taki: da je treba vladati malo odločneje, da je treba zagotoviti, da državljani ponotranjijo ukrepe, da mogoče pač še ne znajo, zmeda je, pritisk razmer je grozljiv, dejansko so oblast prevzeli v najslabšem trenutku. Ker v času koronavirusa vse vlade težko najdejo prave odtenke govorice: hkrati je treba biti neizprosen, dati ljudem vedeti, da misliš resno, dati jasna sporočila različnim plastem družbe. Hkrati pa zbujati zaupanje.

In kam smo prišli? Prvič je postalo sumljivo, ko je vlada v drugem sklopu zategnitev pravil gibanja določila, da se ne smejo družiti pari, ki ne živijo na istem naslovu. To smo kar sprejeli – zakaj že? Namreč, sam naslov bivališča danes ne pove nič o morebitnih razmerjih. In če dva, če sta že vprašana, povesta, da sta par – nima oblast nobene pravice dvomiti o tem. V resnici je šlo že pri tem za grob poseg, nesorazmeren – predvsem pa za izraz nezaupanja državljanom. In še droben namig je bil skrit v tej odločitvi: da za to vlado obstajajo pari in »pari«. Ampak, dobro, si reče človek, malo jim je ušlo, težki časi so. Pa jim ni. Resno mislijo. Njihov namen – vsakič znova – je to družbo prekvasiti, jo narediti po svoji podobi – tako kot to počne Viktor Orbán. Pri navdušenju SDS nad Orbánom in Trumpom prav tako ne gre za preračunljivost: ne, res so navdušeni nad razvojem dogodkov na Madžarskem. Janša Orbána res občudujoče gleda.

Vse, kar je videti kot v slabi groteski, je res.

A vrnimo se k nameri, da ta narod preoblikujejo v eno veliko stranko SDS. Kako lahko kdo pri polni zavesti sploh verjame, da je to mogoče? Da je mogoče celoten narod tako usmerjati in nad njim izvajati propagandne trike? Vendar tudi to verjamejo. Spomnimo se prejšnje sobote, ko naj bi se bila zgodila velika invazija na Piran in Bled. Začel je šef stikov z javnostjo Jelko Kacin, ko je že ob enajstih dopoldne razlagal, da se pari stiskajo po klopcah v ljubljanskem Tivoliju. Ja? Naj brzdajo hormone, je zabrusil Kacin. Ja? Ustavimo se na tem mestu … Zakaj se pari ne smejo stiskati? Od kod ta misel? Saj družine in pari lahko hodijo okoli in se tudi stiskajo, če se hočejo, tega ne prepoveduje noben vladni ukrep! No, to je bil šele začetek. Nato se je temu ovaduškemu in zalezovalskemu pogledu sramotno priključila še POP TV. Sicer ni našla niti ene skupine, ampak je s kamero ujela samo družine in posameznike. Ljudje v zapovedani medsebojni razdalji. Govorili pa so o invaziji. Še tisti, ki so bili doma, so imeli pri tem poročanju slabo vest. Ni čudno, da se je v nedeljo vsa država spraševala, ali se sploh še sme na sprehod. Toda vlada je vedela, da se ni zgodilo, kar je trdila. Imela je podatke Darsa, telefonskih operaterjev. Policija je v vsej Sloveniji na ta sodni dan izrekla le 90 opozoril – komaj kakšno na Gorenjskem in Primorskem –, vlada pa je v nedeljo kljub temu prepovedala gibanje zunaj občine bivališča. Še otroci ločenih staršev ne smejo imeti stikov z drugim od staršev, če ta živi v drugi občini, je zapovedala.

Pari z različnimi naslovi so kaznovani, če se družijo? Otroci ločenih staršev ne smejo videti tistega od staršev iz druge občine? To je kaznivo? V Sloveniji? Ljudje drug drugega špecajo? Ljudje slikajo avtomobile iz drugih občin?

Ni več treba dokazovati, da so državljani danes žrtve pritlehne, a načrtne propagande. Da oblastniki za svoje politične namene zlorabljajo epidemijo nevarnega virusa, našo stisko, strahove in tesnobo. Da tiskovni predstavnik vlade ošteva prebivalke in prebivalce kot kakšne najstniške delinkvente, je kljub prozornosti zunaj pravil normalne družbe. Sploh v razmerah, v katerih smo. Pri čemer vsi relevantni podatki kažejo, da prebivalci zelo zgledno spoštujejo pravila karantene in da si dejansko zaslužijo pohvalo, ne pa zmerjanje.