Koronafašizem II.

Vlado Miheljak

3. 4. 2020  |  Mladina 14  |  Dva leva

»Na seji izvršilnega odbora SLS v začetku tedna bom predlagal, da naznanimo za sum storitve kaznivega dejanja po 350. členu KZ (zagrožena kazen od enega do desetih let) vse poslance, ki bi s svojim glasovanjem skušali preprečiti napotitev vojakov Slovenske vojske za zaščito južne meje.«
— Marjan Podobnik, odsluženi predsednik odslužene SLS, grobo krši načela karantene (TW, 28. 3. 2020)

»Kot lokalna skupnost smo v prvi vrsti zadolženi, da poskrbimo za zdravje in varnost naših občank in občanov ter jih ne izpostavljamo dodatnim tveganjem za morebitno okužbo s koronavirusom.«
— Odziv občinskega vodstva Velenja na namestitev povratnikov iz Španije v začasno karanteno v hotelu Paka (STA, 26. 3. 2020)

»Ti ne boš šel na ventilator, boš kmalu pozitiven, pa da vidimo, kk boš cvilil.«
— Direktor bolnišnice SG in zdravnik Janez Lavre je Blažu Zgagi sporočil, da za medicinsko obravnavo veljajo politična merila (TW, 29. 3. 2020)

»Predsednik republike Borut Pahor je danes obiskal dom starejših v Logatcu ... stanovalcem je namenil nekaj vzpodbudnih besed, a jih je tokrat povedal v megafon.« — Pahor se z virusom spopada z megafonom (STA, 31. 3. 2020) »Ko se @STA_novice spremenijo v ventilator za #FakeNews.«
— Janši ostaja kljub boju proti koronavirusu dovolj časa za napade na medije (TW, 27. 3. 2020)

Pravijo, da izredni dogodki iz ljudi potegnejo najboljše. Tega ne vem. Gotovo pa potegnejo iz njih najslabše. Družbena in individualna dekompenzacija naplavita nizke strasti, prave nravi in skrite sanje.

Ko so leta 2013 v Kranju hoteli nastaniti skupino šestih mladoletnih beguncev v dijaški dom, so to (na pobudo gimnazijske profesorice nemščine!) domačini preprečili. In osramotili gimnazijo, kraj in celotno deželo. Takrat niti predsednik republike ni čutil potrebe, da se do tega opredeli. K temu ga niso pozvali ne njegova SD ne najglasnejši strankini zagovorniki človekovih pravic, sicer pa predsednikovi podporniki, kot je denimo Tanja Fajon. Takrat sem komentiral, da ko bo zmanjkalo tujcev, se bomo spravili nase. In res. Ko se je po izbruhu koronavirusa prva rekonvalescentka želela vrniti v svoj dom na Obali, so ji sosedje v žlahtni tradiciji vaških straž skušali to preprečiti. Prejšnji teden pa se je krog sklenil v Velenju. Občinsko vodstvo se je uprlo nenapovedani nastanitvi potencialno zdravih povratnikov iz tujine v preventivno karanteno, češ da niso bili Velenjčani nič vprašani (!?). Črni madež na rdečem Velenju. V SD so se pritajili tudi tokrat. Sedaj manjka samo še to, da se bo država z vsako krajevno skupnostjo posebej (neuspešno) pogajala o nastanitvi povratnikov v preventivno karanteno. Rezultat bo tak, kot je bil ob iskanju lokacije za pregnane ambruške Rome, pa kasneje lokacije za nastanitev beguncev.

A če je grožnja odsluženega politika Podobnika, predsednika prav tako odslužene stranke SLS, zgolj ilustracija, kako čas izrednih razmer in družbene dekompenzacije naplavi ali predrami politično motivirane posebneže, čudake, norce, o katerih ni vredno izgubljati pretiranih besed, je drugače ob izpadu, ki si ga je privoščil direktor bolnišnice v Slovenj Gradcu in zdravnik(!) Janez Lavre. Ob vseh škandalih, korupcijskih aferah, ki občasno in ciklično najedajo zaupanje v zdravstveni sistem, je to z naskokom najnižja točka. Groziti, da bo zdravnik prebiral paciente po političnih merilih ali jih za neprimerna mnenja celo kaznoval z odrekanjem pomoči, je najhujši eksces v zgodovini slovenskega zdravstva. Ne le da tak človek ne more in ne sme voditi organizacije javnega zdravstva. Če zdravnik, ki se je podelal na Hipokratovo prisego, pa ženevsko deklaracijo, pa kar še imajo formalnih in simbolnih stanovskih in poklicnih zavez, preživi arbitražo pred zdravniško zbornico in njeno etično komisijo, potem ta sama prevzame krivdo in odgovornost. Kakorkoli, Lavretov izpad je pljunek na izjemna tveganja in nečloveške napore zdravstvenega osebja ob spoprijemanju s koronavirusom.

Mimogrede, isti Lavre je tudi medije okvalificiral za golazen. Mimogrede zato, ker je po Janševem prevzemu oblasti lov na medije dovoljen. Tudi sam Janša si še v času najhujše pandemije jemlje čas za sistematične grožnje medijem. Enkrat nacionalka, pred tem komercialna televizija, nazadnje STA. Toda težava ni samo sistematično atakiranje medijev, ampak tudi neodziv ali prešibak odziv teh in stanovske organizacije same. Ko je Janša napadal POP TV, so bili odzivi stanovskih kolegov in medijev redki in pritajeni, ko se je spravil na nacionalko, tudi, ko se je spravil na STA, jih ni bilo več. A zdaj je še čas. Ko bo nova oblast postopoma razgradila medijsko krajino, kar smo dvakrat že videli, bo prepozno. Prvoaprilska nastavitev netalentiranega Jančiča (kar je svojčas dokazal pri Delu) na Siol, je že korak v to smer. Pač, med avtoritarno oblastjo in mediji ne more biti enakovrednega razmerja, ampak je vselej le sadomazohistično: ali šeškaš ali si šeškan. Očitno slovenska medijska krajina sprejema vlogo sužnja. Ta film smo že videli.

V takem razmerju dobiva medijska Slovenija spet osrednje govorilo. Kdor ne spremlja uradnih tiskovnih konferenc v času koronavirusa, bo to težko razumel. Kacin nadgradi in presega strokovna priporočila za to, kako ravnati, s pojasnili, kako misliti v času koronavirusa in po njem. In čeprav nam manjka ne le respiratorjev in zahtevne medicinske opreme, ampak tudi zaščitnih mask in celo razkužil, smo lahko mirni. Imamo orožje proti virusu. Janša se ga loteva s smrtonosnim odmerkom domoljubne pesmi in tviterjem. Pahor z megafonom in sončenjem. Oba pa ljudstvo mirita: zadeva je katastrofalna, toda še ne resna.