Psihologija karantene

Heni Erceg

10. 4. 2020  |  Mladina 15  |  Hrvaška

Pred časom sem bila v Dubrovniku na neki prireditvi v tamkajšnjih Lazaretih. Mogočni sklop zdaj obnovljenih poslopij so na pečinah tik nad morjem zunaj mestnega obzidja postavili že davno, vanj pa so v strogo karanteno zaprli bolnike z lepro, torej gobavce, izobčence in nevarne prenašalce neozdravljive bolezni. Gledala sem te razpotegnjene prostore z le nekaj okenci brez šip, samo z rešetkami, odprtinami, skozi katere so iz družbe izobčeni odpadniki lahko ugledali košček svobode, majhno zaplato morja, in slišali zamolklo bučanje valov, ki so butali ob skalne stene, na katerih stojijo Lazareti.

Kaj se je spremenilo od tistih časov pred davnimi stoletji? Morda zgolj velikost oken, za katerimi danes stojijo prav tako preplašeni ljudje, nemočni pred neznano boleznijo, ki jih nenadzorovano ogroža. Današnji gobavci morajo prav tako v karanteno, resda nekoliko udobnejšo od dubrovniških Lazaretov, strah pred okuženimi pa ni nič drugačen, prav takšna je tudi psihologija karantene. Osamiti, zaničevati, odstraniti … K psihologiji karantene poleg tega sodijo diktatura, torej držanje jezika za zobmi, sprejemanje zaščitnih ukrepov brez ugovora, saj so nujni »za naše dobro«, diktat tistih, »ki vedo več«, pa ne pušča prostora za svobodo, niti za svobodo gibanja, kaj šele izražanja. Zato na Hrvaškem vsakega svobodomiselnega človeka razglasijo za »petokolonaša«, ovajanje »sovražnika« pa je spet postalo hvalevredno, še več, domoljubno početje.

Merila za kaznovanje seveda niso poenotena, enotnost nacije – tisti, »ki vedo več«, vztrajno trobijo, da je v času pandemije prav tako pomembna kot med vojno – se je raztreščila na drobne koščke v strahu pred drugim, ki je danes, drugače kot leta 1991, brez etnične pripadnosti. Takrat so bili ta drugi tukajšnji Srbi, zdaj so »domači izdajalci«.

Mednje na primer sodi zdravnik iz neke bolnišnice, ki je javno opozoril, in pri tem ni lagal, da v bolnišnici ni dovolj zaščitnih sredstev, dobil pa je opomin pred odpovedjo, češ da je povzročal paniko in vznemirjal javnost. Pa dekle, zaposleno v trgovini, ki jo je šefinja odslovila z besedami: »Hajdi, poberi se, stran pojdi …«, potem pa ji izročila sklep o odpovedi, ker naj bi bila okužena, čeprav ni bila, v trgovini so dobili lažno prijavo. »Petokolonašici« sta tudi ženski, ki so se ju lotili policisti v civilu, čeprav sta se samo sprehajali, kar ni prepovedano, nista se »zbirali«, sta si pa drznili zahtevati pojasnilo. Dovolj, da ju je trda roka režima divjaško strpala v marico in privedla na policijsko postajo. Kazen za »kršitev javnega reda in miru«, kot se evfemistično imenuje vsakršno postavljanje po robu diktaturi v imenu pravice do gibanja na prostem, ju bo stalo 8000 kun.

Ne takšna denarna kazen in ne aretacija, ki bi jo izpeljali mišičnjaški žandarji, seveda ne bo doletela vseh tistih duhovnikov, ki vestno, še posebej v tem velikonočnem času, opravljajo maše v prepolnih cerkvah. Represivni aparat ni posredoval niti na zasedanju hrvaških akademikov, ki so se, kljub prepovedi zbiranja, predrzno zbrali v prostorih akademije in tam razpravljali o nečem pomembnem. Seveda, tudi oni sodijo k vladajoči partiji, ki je skupaj s cerkvijo, prav kakor med vojno, steber družbe. Zato spet doživljamo poveličevanje trde roke, poudarjanje lažne enotnosti, recimo z zborovskim prepevanjem hvalnic domovini na balkonih, čredni bes pa se tudi tokrat zliva na »notranje sovražnike«. Takrat, leta 1991, so bili to državljani, ki so s svetilkami s svetlobnimi signali sovražnim letalom sporočali, kje so tarče, laž, vendar prikladen razlog za trpinčenje državljanov srbske narodnosti in za to, da so jih metali iz stanovanj. Ker pa današnji virus nima osovraženega etničnega predznaka, je bilo treba najti druge sovražnike, »gobavce«, ki jih vestni sosedje, enako kot med vojno, zasledujejo in ovajajo, in tako vsak nastopač, če je le bil na smučanju, postane »petokolonaš«. Povratniku iz Avstrije, ki se je nemudoma samoizoliral, so znanci pošiljali gnusna sporočila, Jutarnji list je objavil fotografijo avtomobila ženske, ki se je iz tujine vrnila na Hvar in pri tem opravila vse predvidene nadzorne postopke; resda se je vrnila v svojo hišo, vendar je s tem vznemirila neomadeževane Hvarčane, čeprav je njihov otok sicer šest mesecev na leto dobičkonosni turistični kupleraj. Neverjetno sovražnost je doživela tudi uboga čistilka v neki cerkvi, ki se je okužila pri maši, a je vseeno postala tarča ona, ne pa duhovnik ali množica, navzoča pri obredu. Kajti bistvena je izbira »neodgovornega posameznika«, ki namerno širi okužbo in ogroža težko priborjeno svobodo naroda in domovine. Vse te posameznike bi bilo zato najbolje strpati v kaj takšnega, kot so bili nekdanji dubrovniški Lazareti. Sicer pa oblast s tem, ko epidemijo nenehno primerja z vojno, zdravstveno osebje pa razglaša za borce na »prvi bojni črti«, zavestno spodbuja obrazce vedenja, značilnega za vojno, prav takšno proizvajanje »notranjega sovražnika«, isti nagon špicljev in ovaduhov, ki iščejo sumljive osebke, potencialne bolnike, torej gobavce.

Začuda je aretacija srbske novinarke zaradi objave, da v bolnišnici v Novem Sadu primanjkuje opreme, na Hrvaškem zbudila veliko zgražanja, češ tamkajšnja represija je hujša od naše, kot da ne gre samo za odtenke, okrepljene z norostjo srbskega predsednika Vučića. Hrvaški novinarji pa – z redkimi izjemami – enoglasno kot vojska izražajo navdušenje nad modrim vodstvom, ker je čas za enotnost in tlačenje vseh pod isto kapo. Kaj pa svoboda? Vselej prezirana in nevarna je spet pregnana. Na morske pečine pod okenci dubrovniških Lazaretov.