Grega Repovž

17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Uvodnik

In kdaj bo dan mladosti?

Res je naporno in moreče, deprimirajoče brati laži in izmišlije, ki jih vedno znova na temo komunizma SDS servira javnosti. Leta 2020 smo, oni pa še vedno o komunističnih medijih, komunističnih voditeljih. Leta 2020! Pa saj bi človek še razumel, če ne bi bili ravno v SDS stacionirani tako rekoč vsi bivši partijci, ki so še vedno politično aktivni. Tako malo jih je že. No, med aktualnimi prvoligaši med politiki so trije člani bivše partije, če že moramo preštevati partijce leta 2020. V SDS imajo prav, še jih je nekaj.

Prvi je predsednik SMC Zdravko Počivalšek, a slednji ni bil kakšen partijski stremuh. Drugi je Borut Pahor, ambiciozen partijski kader, danes predsednik republike. In tretji je seveda Janez Janša, ambiciozen član partije, pohodnik v Jajce, član občinskih in republiških partijskih konferenc, zvedav mladi komunist, ki pa ga zaradi nekaterih njegovih značilnosti partija ni hotela in ga je izključila. Prav teh značilnosti, ki se še danes kažejo. Dobro, so še nekateri drugi, na primer Vinko Gorenak, ki je bil v času komunizma pač miličnik, kot bi rekli v SDS, del represivnega organa komunistične partije. No, realno je bil Gorenak pač le miličnik in nič več od tega. In danes mu ne bi tega očitali, ker takrat so bili drugi časi – če ne bi prav SDS ves čas opletala s tem komunizmom, Gorenak pa tudi. Še jih je mogoče našteti.

No, SDS v sami Sloveniji s komunizmom zadnja leta ne teži več toliko: verjetno res zato, ker so člani pokojne komunistične partije v aktivni politiki res skoraj samo še v SDS (plus Pahor) in se vsakič znova s tem opečejo. A očitno si mislijo, da bodo v tujini s tem pa prodrli in se nekako legitimirali. No, tam se še bolj osramotijo. Pač, teh vzhodnoevropskih litanij se ne na zahodu ne na vzhodu nikomur ne da poslušati, ker vsi resni ljudje vedo, da to danes govorijo le populisti in konvertiti ter ljudje, ki imajo težave z realnostjo (kar je zelo nežen izraz). Ampak: dejansko smo premieru Janši, pismonoši Urbaniji in zunanjemu ministru Logarju hvaležni za depešo Svetu Evrope – zdaj namreč res ni treba nikomur več v tujini razlagati, s kakšno oblastjo imamo v Sloveniji danes opravka. V bistvu so s to depešo vse opravili namesto drugih. Dogodek z depešo je nemudoma že (v obliki depeš) romal z veleposlaništev v Ljubljani na zunanja ministrstva po vsej Evropi. Žal se bere kot diagnoza, Slovenija pa je pristala v predalu z Madžarsko in Poljsko, žal. Zakaj žal? Ker so to madeži, ki so dolgotrajni.

In vendar bomo tokrat naredili korak naprej v analizi te obsesije SDS s komunistično partijo. Vprašajmo se namreč drugače: Čemu pa sta SDS in njen način vladanja dejansko podobna? Na kaj spominjata preganjanje drugače mislečih in vsakokratno izvajanje kulturne in družbene revolucije? Na kaj spominja kult vodje, kot ga lahko opazujemo v SDS in ki nam je šel tako na živce v času bivšega predsednika Jugoslavije? V kateri zgodovinski politični organizaciji je vodja popolnoma nenadomestljiv in povzdignjen na piedestal, dvom o njem pa se konča z izbrisom člana iz registra stranke in javnim linčem, kar se zgodi tudi vsakemu, ki si drzne kritizirati vodjo ali stranko (kar je dejansko eno in isto)? V kateri organizaciji nikomur ne pride na misel, da bi kandidiral za mesto predsednika, dokler je vodja še dobrotljiv in voljan voditi stranko? In v kateri organizaciji se najprej kadruje po strankarski liniji, šele potem pa po strokovni? SDS je vse to, še več: je prav filmska verzija te komunistične partije, ki jo SDS slika v svojih depešah in opisih stanja v Sloveniji. V kateri resni stranki na primer veliki vodja napiše pesem in mu nihče ne pove, da je slaba in amaterska, da se mu bodo vsi smejali, ampak jo nemudoma priredijo, najamejo glasbenike in videoprodukcijo ter jo objavijo kot nekakšno himno stranke na YouTubu? Pač, to bi se danes lahko zgodilo v Evropi le v kakšnem drugorazrednem filmu o imaginarni komunistični partiji – v boljših filmih bi to s pesmijo izrezali, ker bi izpadlo ceneno in pretirano. In katera stranka, če ne prava komunistična, kot jo slikajo v SDS, bi vsako leto izdala vsaj eno knjigo svojega vodje, ki bi jo nato članstvo pokupilo? Poskusite te dejanske pojavnosti SDS opisati kakšnemu tujcu iz normalne države – verjemite, da vas bo gledal z nejevero, češ da kaj takega v članici Evropske unije leta 2020 ni mogoče.

Ne bomo prvič zapisali, a glede na to, kako se v SDS vsakič lotijo oblasti, se zdi, da si ob prelomu iz komunizma v demokracijo niso želeli demokracije, ampak le prevzeti oblast iz rok partije, sistem pa bi moral ostati enak. In zdaj si poskušajo (vedno znova sicer) to zgodovinsko krivico popraviti. V tem smislu ima torej SDS prav: res smo se vrnili več kot 30 let v preteklost, in to se zgodi vsakič, ko SDS pride na oblast. Le da je še malo huje: na oblasti imamo stranko in vodjo, ki sta šla še za vsaj kakšno desetletje bolj nazaj v zgodovino.