Grega Repovž

24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Janša (in Počivalšek) v škripcih

Glede na razvoj dogodkov je vse bolj očitno, da se bo zgodba o učinkoviti in požrtvovalni akciji kupovanja mask in druge zaščitne opreme končala res slabo. V tem trenutku se zdi, da se bo končala slabo le za ministra Počivalška, predsednika SMC. Verjetno se zdaj že zaveda, kakšna gromozanska kepa se vali proti njemu. In verjetno se tudi zaveda, kdo vse jo vali. Niso največji problem mediji. Niti kriminalisti, ki preiskujejo nabave. Niti opozicija. Kepo zdaj vali kar koalicijski partner Janez Janša. In Počivalšek tudi ve zakaj: ker tako rešuje sebe. Počivalšek ve, da seznama podjetij, ki bodo dobila posel z maskami, ni naredil sam. Kot so rekli v oddaji Tarča: navodila so prihajala z vrha. Ve torej, da v tej zgodbi ni sam. A ve tudi, da ga morebitno razkritje celotne zgodbe pokoplje za vedno. Zato zdaj Počivalšek upa in čaka, da bo njegov partner našel rešitev. Čaka na premierja.

A pojdimo po vrsti v tej zgodbi z maskami. Kako se je že začelo? Sredi marca je delovalo, da se gredo novopečeni ministri eno tako domačijsko raboto, ki pa bi kljub dobrim namenom pustila slab vtis. Začelo se je z mamo predsednika NSi Mateja Tonina. Bolj ko smo poslušali to zgodbo, bolj se je zdelo, da je bilo v resnici takole: mamo pokliče sin, mama, država ne more dobiti mask, lahko vi kaj pomagate, saj ste uvozniki, in mama reče, seveda, Matej, zate in za Slovenijo pa veš da! In ko se je izvedelo, da podjetje, kjer dela mama Tonin, poskuša dobaviti maske, je pač ostalo eno samo sporočilo: šli so se družinske posle.

In na tej točki smo pričakovali, da bo zaradi te izkušnje nabava mask postala najbolj kontroliran posel. Da jih je primer »mama Tonin« izučil. V državi, v kateri razsaja virus, kjer je 250.000 ljudi na čakanju in v grozi doma, si pač ne moreš privoščiti dvoma o poštenosti pri teh nakupih. No, tako smo si mislili. Pa je postajalo le še bolj čudno. Najprej se je zgodil Pečečnik. No, zgodil se je trikrat. Prvič, ko se je hvalil, kako je spulil maske neki drugi državi, kot gre razumeti stavek »smo jih dobesedno ukradli«. Nato se je zgodil Pečečnik drugič, ko se je razkrilo, da ni res, da ni nič zaslužil (zakaj je to sploh govoril?), ampak da je na računu tudi zasoljena cena za letala oziroma za pet milijonov evrov agencijskih stroškov. In potem se je ta Pečečnik zgodil še tretjič, ko se razkrilo, da je dobavil lažirano robo: na embalaži oznaka ffp2, notri pa navadne maske.

Dobro. Treba je biti realen. Zdaj so maske že dosegljive tudi v trgovinah in na bencinskih črpalkah in se je lahko zgražati. V prvih tednih jih ni bilo, nismo vedeli, kako se bodo stvari odvile. In v takih razmerah posli ne potekajo po poslovnih uzancah, ampak nekih drugih, kupci pa nimajo veliko izbire: lahko vzamejo od teh prodajalcev ali pa pač ostanejo brez. In tudi o ceni je težko razpravljati, če je okoli tebe še sto držav, ki si želijo isto. In Počivalšek se je obrnil na svojega poslovnega prijatelja Pečečnika. Pečečnik prihaja iz igralniškega posla, vsi vemo, kakšen posel je to. Težek. Da bo Pečečnik pri tem tudi zaslužil, smo tudi vedeli vnaprej. Da se potem razkrije, da maske v paketih niso prave, pa je zunaj okvirov našega razumevanja.

A to je bil šele začetek. Kaj vse je sledilo! Najprej drage maske od žene Počivalškovega bratranca. Ko je razlagal, smo obsedeli odprtih ust. Nato so prišle maske z gumicami, kjer je pač cena pri luknjanju in pakiranju tako narasla, da je bilo še dobavitelju celuloze nerodno. Potem pa je sledilo še podjetje, ki so mu denar vnaprej nakazali. Neznano in majhno podjetje, ki na mesec obrne za eno povprečno plačo (ne ostane mu za eno povprečno plačo, toliko ima prometa), je dobilo nakazan dober milijon evrov, pri čemer so ves čas trdili, da vnaprejšnjih nakazil sploh ni. Seveda so dan po zadnjem razkritju prišli kriminalisti na obisk v zavod za blagovne rezerve. Počivalšek je nato pohitel z razrešitvijo direktorja blagovnih rezerv Antona Zakrajška, sicer člana SDS. In slednji? Naslednji dan je povedal, če povzamemo, da je na bolniški beležil Počivalškove rabote. In da vse ve in da bo o tem tudi spregovoril.

V tem trenutku so vsi prsti uperjeni v Počivalška. Ima le malo možnosti, da zadevo politično preživi. Maske so preveč občutljiva zadeva. Če bi se zgodila interpelacija, bi ga res težko ubranili. Pa ne mislimo, da bi ga težko branila koalicija. Težko bi ga branili že njegovi poslanci. A Počivalšek si v tem trenutku molk celo lahko privošči – čaka namreč tistega drugega. Počivalšek namreč v tej zgodbi ni sam. Kako vemo, da ni sam? Dober mesec poslušamo o čudnih nabavah mask in druge opreme. In v vsem tem času premier ne migne niti s prstom? Zakaj ne? Vsak premier bi znorel, če bi se v njegovi vladi to dogajalo. Janša pa že en mesec ne stori nič. Ker bi si mislil, naj se Tonin in Počivalšek umažeta s tem? Kaj ima od tega? Ali pač zato, ker je Počivalšek le delal nekaj, za kar sta se dogovorila? S kom je bilo povezan kateri od dobaviteljev, se bo razkrilo v naslednjih dneh. Zato premier Janša molči. Ker točno ve, da v trenutku, ko bo samo poskušal s prstom pokazati na Počivalška, slednji ne bo več tiho.

Morda se neki drugi koalicijski stranki v teh razmerah zdi, da je na varni strani. Govorimo o stranki DeSUS. Čigav je že minister za zdravje Tomaž Gantar? Seveda, njihov. To je tisti minister, ki je dovolil, da je vlada namesto njega odločala v epidemiji. Ki je dovolil, da je imel v teh odločitvah notranji minister več teže kot zdravstveni, čeprav formalno odgovarja. A Gantar je ravnokar postal tisti, ki ga javnost upravičeno kliče na odgovornost za več tednov neukrepanja v domovih za upokojence. Ne Janša ali Hojs, zdaj Gantar odgovarja na vprašanja, zakaj so pustili okužene starostnike v domovih za upokojence, zakaj jim niso zagotovil bolnišnične oskrbe in zakaj niso preprečili okuževanja drugih starostnikov.

En mesec in pol so na oblasti.