Po koncu romance

Janko Lorenci

24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Kolumna

Znameniti plakat, s katerim se je SDS zahvalila Sloveniji in se – lapsus brez primere – predstavila kot koronavirus, so nekateri vzeli kot napoved, da se stranka pripravlja na predčasne volitve. Na prvi pogled se zdi to noro, nekatere okoliščine pa tako špekulacijo dopuščajo.

Ta čas prehajamo iz zdravstvenega dela krize v socialno-ekonomskega. To bo marsikaj spremenilo. Počasi se začenja trdo obdobje novih zujfov in stisk za prebivalstvo, ki jih bo prinesla gospodarska kriza. Kako dolga in globoka bo, ne zna – enako kot pri epidemiji – napovedati nihče, nedolžna pa gotovo ne bo, saj bo vseevropska in globalna. Solidarnost v naši EU je na psu, vsaka država bo morala skrbeti zase, mi pa smo zelo izvozno odvisni, slabo samooskrbni, lastniško razprodani in zaradi tega izrazito ranljivi.

Skratka, trda bo. Doslej so vlado večinsko podpirali zdravstvena stroka, mediji, prebivalstvo, gospodarstvo, deloma tudi opozicija. Poslej bo začela podpora plahneti, v epidemiji povečana priljubljenost SDS in Janeza Janše pa usihati, toliko bolj, ker oba kažeta vse stare značilnosti, zaradi katerih ju velika večina državljanov zavrača. Padec simpatij bo najbrž globok.

To Janšo postavlja pred skušnjavo, da bi uprizoril predčasne volitve, krivdo zanje pa prevalil na koalicijske partnerje, opozicijo, medije, sindikate, nesolidarno Unijo … Zdaj še lahko jaha na uspešnem omejevanju epidemije, a romance na tej podlagi bo kmalu konec. Torej bi moral z volitvami pohiteti. Vendar zelo dvomimo, da bi se spustil v tako tveganje, saj bi takoj sledila reakcija: vda se ob prvih težavah, slabši je od Šarca itd. Zato se zdijo predčasne volitve vsaj za zdaj zgolj hipotetične. In v bistvu je že od samega začetka sedanjega mandata jasno, da si bo Janša z njim poslabšal možnosti na naslednjih volitvah. A je kljub temu poskusil še tretjič, in to s tako žalostno koalicijo.

Poskusil je, ker je bil zaradi bojkota politične večine brez možnosti, da se še povzpne na oblast, potem pa mu je Šarčeva trapasta koalicija ponudila nepričakovano priložnost. Oblast potrebuje, da se ohranja kot monarhični šef SDS, da zabriše sumljive sledi, ki ostajajo za njim, da preuredi Slovenijo po svoje in po sv. Orbánu. V politiki je že celo večnost, dvakrat je bil tudi premier. Zato je njegov tretji mandat ne glede na epidemijo in njen srk dokaj predvidljiv. Notranji politiki bo dajal pečat trud, da bi povsod razpostavil svoje kadre, razširil vpliv na vse segmente (od zdravstva prek represivnih služb do RTV) in maksimalno osamosvojil izvršno oblast (vladanje z dekreti). Gospodarsko in socialno politiko bo oblikoval asocialni neoliberalizem, mednarodno pa približevanje vzhodnim avtoritarcem v EU. Vse to jasno nakazuje že njegovo dosedanje ravnanje. Z njim skuša ustvariti razmere, v katerih bi lahko ostal premier tudi po volitvah, ko pač bodo, ali celo brez njih. Kot pazljiv Orbánov učenec ubira podobno taktiko: dva koraka naprej, po odporu enega nazaj, navidezno popusti, vendar nekaj doseže in žaba se kuha naprej. Zato tako sili s približki izrednega stanja, širjenjem pooblastil vojske, izrinjanjem parlamenta, pritiski na medije, zato uporablja vojni besednjak, piše tvite, ki mu škodijo, a ustrezajo njegovi naravi in ustvarjajo psihozo izrednih razmer.

Pri tem mu zelo prav pride strah, ki ga sproža koronavirus. Strah se počasi polega, toda bolezen se bo verjetno vračala in to bo Janša izrabljal. Zato je izjemno pomembno, da jo natančno merijo in podatke javnosti posredujejo neodvisne zdravstvene institucije. Izrabljal bo tudi gospodarsko krizo, krizo EU in vsa kočljiva prihodnja stanja. Skratka, naš mojster skuša uporabiti in zlorabiti sedanje in predvidljive objektivne izredne razmere in jim dodaja značilne subjektivne začimbe. Ker si ne more več pridobiti širšega zaupanja (pa je imel z epidemijo za to zlato priložnost), po tradiciji stavi na strah in strahovanje. Virus je zunanji sovražnik, namesto njega se iščejo notranji – zlasti opozicija in mediji. Prvo je treba diskreditirati, druge ustrahovati ali pokoriti. Toda kriza je celota in tudi v postzdravstvenih fazah jo je mogoče zdravo blažiti samo s tremi ključnimi postavkami: kompetentnostjo, solidarnostjo, zaupanjem. Kaj od tega premore SDS?

Pred nami je nemirno obdobje, polno neznank in groženj, državo pa usmerja stari, že dolgo formirani in v marsičem nevarni politik. To je slaba kombinacija, toda nikakor ne pomeni, da se bo Slovenija med svojo doslej najbrž najhujšo stisko iz kar delujoče demokracije preobrazila v poldiktaturo – to bi bil zločin, izbris ustave in zdrs nazaj v globoko jugo. Janša je grožnja, a je tudi zelo ranljiv. EU je res razsuta, vendar ne bo razpadla čez noč, velike članice bodo ostale demokracije in že to bo vplivalo tudi na nas. Vladajoča koalicija je silovito krhka in nezanesljiva, mediji se ne bodo kar tako vdali, tu so sodstvo, opozicija, sindikati, civilna družba – in prebivalstvo, ki večinsko noče orbanovske Slovenije. Če bi hotel Janša vse to utišati, bi moral biti grob do skrajnosti. Celo če bi mu pripisali pripravljenost, da izvede državni udar – a mu je ne – ne bi mogel računati na vojsko in policijo, čeprav ima tudi tam goreče privržence.

Skratka, ne gre se prepustiti pesimizmu in srku negotovega dogajanja. Negotovost lahko najbolj produktivno zapolni razmišljanje in delovanje v prid ne obnove, ampak prenove nekdanje normalnosti. To velja zlasti za opozicijo, ta čas razbremenjeno odgovornosti in skušnjav oblasti. Če je za kaj, čakamo na resen program Slovenija po virusu. Janša program že ima: sedanjo po sili razmer okrnjeno demokracijo spremeniti v novo normalnost.