Čas popravkov

Janko Lorenci

17. 4. 2020  |  Mladina 16  |  Kolumna

Virus je udaril v času, ko ima samostojna Slovenija 30 let, in jo, enako kot svet, spravil v krč. Še sredi zdravstvene krize se pogrezamo v gospodarsko in socialno, verjetno hudo. A tudi tu je treba biti previden, saj politika težave rada ali zanika ali pa napihuje, da doseže stranske cilje.

Sedanja tridelna kriza govori, da je bil naš – a ne zgolj naš – razvoj zgrešen. Nazornih primerov mrgoli: prodali smo največjo banko, največjega trgovca in največje industrijsko podjetje (in še veliko drugega), tako izgubili vsaj minimalno gospodarsko suverenost, zdaj pa pristali v razsuti, nacionalno egoistični EU. Samooskrba s hrano je slaba, kriza pa bo morda prinesla pomanjkanje hrane. Javne službe, zlasti zdravstvo, so podhranjene, javni promet invaliden. Slabo stanje teh in sorodnih stebrov vsake države govori, da je Slovenija zelo ranljiva in bolj kilava zgodba o uspehu.

Samostojnost se je zaradi brezperspektivnosti življenja v Jugoslaviji rodila z demokratičnim vrenjem v osemdesetih letih. Nekaj zagona tega časa smo prenesli v novo državo, razmeroma zlahka nadomestili izpad jugotrgov in se nekako do leta 2000 postopno kar hitro razvijali. To je bilo najbrž naše najuspešnejše obdobje, nato je zagon začel plahneti. LDS se je razkrojila, levica razdrobila, na desnici je postala hegemon SDS, pred krizo 2008 prevzela oblast, že pokazala grobe mišice, pregrela gospodarstvo in močno zadolžila državo. Krizo smo zdravili z zamudo, po zgledu Zahoda smo reševali velike na račun prebivalstva. Začelo se je obdobje kratkoživih vlad in vznikanja novih obrazov. Med njimi je bila alternativna samo Levica.

Zgodovina samostojne Slovenije je zgodba posnemanja razvitega Zahoda. Vsem razvojnim fazam je vtisnila pečat neoliberalizacija s svojimi dogmami o zveličavnosti privatizacije, deregulacije itd. Postopoma je zajela vsa področja, deloma so jo posvojile tudi množice. Slovenski neoliberalizem ni skrajen, a v manj razvitih okoljih, tudi našem, je še posebej razdiralen. Družba se je v tem procesu drobila, postajala bolj konfliktna, bolj neusmiljena. Kolektivno občutje se je iz prvotnega optimizma prevesilo v nezaupanje v politiko in institucije. Brez zaupanja vladaš bodisi s strahom ali z inflacijo predpisov, to pa vodi v okostenelost. Vsa obdobja sta spremljali zmeda in negotovost zaradi najedanja socialnosti, politične mimikrije strank, razslojevanja.

Zdaj smo, ne samo mi, na prelomnici, sredi krize in zelo potrebni sprememb. V primerjavi z bogato Evropo smo na slabšem, ker smo manj razviti, hkrati pa imamo oblast, ki spopadanje z epidemijo zlorablja za krčenje demokracije. SDS je po svoje kot narejena za obvladovanje zdravstvene krize, v kateri je treba sprejemati trde, a v glavnem nujne omejitve, ki jih ljudstvo prav zato sprejema. Zdravstvena bilanca vlade je doslej v grobem v redu, to je pomembno,

in Janši je zato zrasla podpora. Sicer pa je oblast epidemijo krotila podobno kot vsa Evropa razen Švedske; ali je boljša trda ali mehka (švedska) varianta, bo pokazal čas.

Zdaj čakamo, ali bo umirjanje epidemije odneslo vojni besednjak in strašenje. Prihajajoča gospodarsko-socialna kriza odpira povsem drugo poglavje. Dosedanjega soglasja prebivalstva in opozicije bo hitro konec, perspektive pa so slabe. Ekonomsko znanje oblasti je skromno, predvsem pa je SDS trdo neoliberalna in klientelistična. To pomeni, da bo bremena krize prevalila na množice in poglobila razslojevanje. Stranka teži k obnovi predvirusnega stanja minus nekaj demokracije. To je recept za nemir in nove krizne razmere.

Sedanja vlada je krhka, najbrž kratkoživa in zaradi značilnosti SDS nevarna. Toda razmere, ki jih je podedovala, je bolj ali manj zakrivila vsa politika. Zato potrebujemo korenite popravke razvoja. Nekatere korekture se zdijo samoumevne. Prvič, politika, ne kapital in lobiji, mora znova prevzeti usmerjanje družbe. Toda ta politika se mora temeljito spremeniti. Drugič: v razštelani EU si mora Slovenija vzeti več dejanske in miselne samostojnosti, se znebiti hromečega občutka inferiornosti, ki rojeva servilnost in potrebo po slepem posnemanju. Že zdaj bi morala na primer zavarovati preostalo državno premoženje pred prevzemi prežečih finančnih skladov, po potrebi z nacionalizacijo, kot bosta to v sili storili Nemčija in Anglija. Tretjič: bremena krize in okrevanja morajo nositi vsi, najbolj in najlaže bogati. Ker imajo bistveno več, bi morali bistveno več tudi prispevati. Četrtič: potrebujemo politiko z avtoriteto, ne avtoritarno politiko, SDS pa nas sili v poljsko-madžarsko druščino, se pravi v manj razviti in avtoritarni del Unije – v sodobni približek Jugoslavije v sedemdesetih letih.

Materialno smo v predvirusni Sloveniji postopno napredovali, a napredek je bolj navidezen in krhek, če ga niso deležni vsi in če ni podprt s solidno demokratičnostjo, pravnostjo in sposobnostjo vsaj za silo dobronamerne politike. Sedanja in prejšnje koalicije (in na koalicije smo obsojeni) so (bile) glede tega deficitarne. Zdaj bi namesto političnega rokohitrstva in strašenja najbolj potrebovali temeljit premislek o razvojnih korekturah in pa lep odmerek samokritičnosti. Oblast tega ne zmore, preostane nam, da rahlo upamo na morebitno preobrazbo opozicije; položaj jo vanjo prav sili. Če se ne bo predelala v smislu večje socialnosti, ekološkosti in razumne državne suverenosti (ne zaprtosti!), bo ljudstvo, zdelano od prihajajočih težav, še naprej iskalo nove obraze.

Mnogim se ta čas zdi, da živijo v upočasnjenem, morastem filmu. A kaj, pravi nemški filozof R. D. Precht, če smo se prav zdaj iz filma dosedanjega življenja zbudili v trdo resničnost? Res, pred virusom smo prej ko ne sanjali, zdaj bi morali biti budni, trezni in jezni, tudi nase.