Skozi oči begunca

N'toko

24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Žive meje

Še nedavno, na vrhuncu tako imenovane begunske krize leta 2016, so se v slovenskem javnem prostoru pojavili številni projekti, namenjeni ozaveščanju prebivalcev o migracijah. Nevladne organizacije so si zastavljale vprašanje, »kako zbuditi empatijo ljudi in jim omogočiti, da se vživijo v kožo migrantov«. Tako smo se na primer v interaktivni gledališki igri »Skozi oči begunca« lahko preizkusili v vlogi migrantov na poti v Evropo, ki jih mejna policija obravnava kot čredo govedi. Drug projekt je obiskovalce koncerta pred vhodom v Kino Šiška postavil v vrsto za panelnimi ograjami, kjer so jih v maskah zakriti uradniki vodili skozi ponižujoč varnostni pregled. Za boljše razumevanje trgovine z ljudmi smo lahko obiskali ljubljanski escape room in poskušali pobegniti iz labirinta mafijskih izkoriščevalcev. Predpostavka vsega tega je bila, da bi bili ljudje manj rasistični, če bi le razumeli stisko tujcev.

A če so ti butični eksperimenti v empatiji dosegli bolj malo, imamo zdaj priložnost opazovati »escape room« na precej širši ravni. Ukrepi za zajezitev koronavirusa so namreč nad celotno državo postavili režim, ki je sicer veljal zgolj za migrante. Kar naenkrat si moramo tudi državljani postavljati vprašanja »Kdaj bom lahko spet videl sorodnike?«, »Kako bom neopazno prišel ven iz svojega kraja?« in »Ali bom lahko dobil dovoljenje za delo?«. Vsi se počutimo opazovani in mimoidoči se do nas vedejo sumničavo. Policije se izogibamo v širokem loku, saj nas lahko oglobi iz kakršnegakoli razloga, za vsak korak pa potrebujemo dovolilnico, ki je zaradi zaprtih uradov ne moremo dobiti. Seveda gre za precej milejši režim, kot ga doživljajo prebivalci begunskih taborišč, vseeno pa je koronakriza velikemu delu slovenskega prebivalstva približala okus ilegalnosti.

Karantena nam je tako nehote ponudila precej nazornejši vpogled v delovanje evropskega mejnega režima, kot bi si ga lahko zamislili nevladniški ozaveščevalci. V zadnjem mesecu nam je vsem postalo jasno, da nove medobčinske mejne kontrole niso neprepustne in ne veljajo za vse enako, ampak da »migrante« delijo v različne skupine. Če imate v lasti nepremičnino v drugi občini, vam pripada tudi pravica do prostega gibanja, tako kot tujim posestnikom pripada vrsta vizumskih izjem za potovanje po svetu. Nelastniki lahko v nekoliko bolj omejenih območjih igrate golf ali tenis, kolesarite ali jogirate – skratka, opravljate vlogo turista, ki mu vizum za omejen čas dovoli trošiti svoj denar v tujini. Če si tega ne morete privoščiti, pa bo vsaka vaša pot ven iz bloka nevarnost za nacionalno zdravje. Možnost skoka čez mejo očitno ni toliko vezana na varnostna tveganja, kot je na premoženje in status popotnika. Tanjša ko je vaša denarnica, bolj omejeno bo vaše gibanje.

Medobčinsko potovanje vam sicer dovoljujejo tudi nekatere oblike dela. Če ste brez denarja in pripravljeni delati dovolj poceni, vam bo država dala prepustnico za pot v drugo občino – ampak pozor, samo za delo! Vsako druženje in postopanje zunaj delovnega mesta bo strogo sankcionirano ... saj veste, virus pa to. Tako so nekateri slovenski delavci lahko doživeli tudi status, ki sicer pripada gastarbajterjem. Romuni, Bolgari, Bosanci, Srbi in drugi podcenjeni delavci lahko potujejo izključno na delovno mesto in nazaj domov. Stroga karantena za njih velja povsod, le za zidovi tovarn in gradbišč zasebnikov ne. Spet drugi delavci pa danes doživljajo status tako imenovanih rezervistov in azilantov – v popolni odvisnosti od usmiljenja države tičijo v svojih sobah in čakajo, da se trg odloči, kdaj in v kolikšnem številu jih bo ponovno potreboval.

Na samem dnu te verige so tisti, ki so za trg dela nepotrebni in tudi nimajo lastnega doma, v katerem bi se lahko izolirali – to so brezdomci, socialno izključeni in starostniki. Država z njimi ravna podobno kot z nedokumentiranimi migranti. Preganja jih z ulic in jim piše kazni ali pa jih zapira v slabo opremljene in kadrovsko podhranjene domove, medtem ko domačini protestirajo, da jih nočejo v svojem kraju. Da bi bila primerjava popolna, je v Beltincih župan okoli doma za ostarele celo postavil ograjo. Ljudem brez lastne imovine in brez koristi za gospodarstvo se torej dodeli ultimativni status kužnosti. V najboljšem primeru so reveži, ki jih prek humanitarnih akcij ohranjajo pri življenju, v najslabšem pa so nevarnost, ki jo je treba spraviti izpred oči javnosti. Njihovo gibanje je treba popolnoma zatreti.

Zaradi izkušnje karantene kakopak nismo bolj sočutni do migrantov. Slovenski escape room ni nikogar nagovoril, da je treba odslej drugače obravnavati soljudi iz drugih »občin«. Koliko ljudi sploh ve, da so begunci zaradi korone obtičali v najbolj nezdravih okoliščinah ali da so zaprti v taboriščih po več mesecev? Koga briga, da so ustavljeni njihovi postopki, da ostajajo družine ločene in da jih je med epidemijo mnogo pristalo tudi na slovenskih ulicah? Kdo ve, da jim ravno med krizo minister Hojs odpravlja financiranje pravne pomoči, zastopstva in oskrbe? Prvoosebna izkušnja ilegalnosti nam ni vzbudila empatije, ampak nas je še bolj obrnila proti tujcem. Še tako liberalni glasovi so si zdaj enotni, da naj policija že neha težiti ljudem v notranjosti države in se spravi nazaj težiti tistim »pravim migrantom« na meje, pa še vojsko naj vzame sabo.

Ko torej razširimo eksperiment »vživljanja v ilegalnost« na vso družbo, vidimo, da današnje medčloveško sovraštvo ne izvira iz pomanjkanja empatije posameznikov, ampak iz razrednih delitev, ki jih ustvarja gospodarski sistem. O tem, kdo je vreden empatije, namreč odloča režim, namenjen ohranjanju zasebnega premoženja in dobičkov. Bolj ko so ti ogroženi, več ljudi postane odvečnih in posledično »nevarnih«. V krizi se zgodi le to, da nas pospešeno razvrščajo v te kategorije in da so kampanje proti odvečnim ljudem intenzivnejše. Prav protesti proti selitvam starostnikov so pokazali, da lahko vsak, celo vseživljenjski prebivalec Slovenije, v sekundi postane nezaželeni kužni tujec, lastnikom vikendov ali igralcem golfa pa je podeljena čudežna imunost proti vsakemu virusu. In ker je gonja po zasebnih dobičkih državi odvzela zmogljivosti za empatični odziv na stiske ljudi, ker nam je zmanjšala število bolniških postelj, opreme, osebja in domov, ostaneta le še represija in stigmatizacija. Ljudje smo se na krizo odzvali na edini možen način – v strahu pred lastno izključitvijo smo se pridno pridružili državnemu lovu na »tujce« z napačnimi registrskimi tablicami.