Ne gre za utopijo

dr. Bogomir Kovač

24. 4. 2020  |  Mladina 17  |  Ekonomija

Univerzalni temeljni dohodek (UTD) v sedanji krizi ni več utopija, postaja del rešitve. Številne države pri svojih reševalnih paketih uporabljajo pomoči, ki so podobne UTD. Sedanja pandemična kriza je drugačna od običajnih. UTD postaja v teh razmerah bolj kot kdaj prej uporabna kratkoročna rešitev za socialno zaščito ljudi, hkrati pa ponuja možnost dolgoročnih sistemskih premikov. Covid-19 je razkril vso blasfemičnost sodobnega kapitalizma. Socialna varnost je danes javna dobrina, zdravje globalna skrb, socialni kapital velja več kot finančni. Rešitev ni restavriranje nove socialne države, temveč oblikovanje drugačne socialne družbe. Države tudi v tej krizi raje nadzirajo kot skrbijo za ljudi, bolj obljubljajo, kot dajejo. Prostor socialne družbe se odpira omrežju civilnodružbenih organizacij, tretjemu stebru poleg trgov in države. UTD je na prehodu od piramidnih hierarhičnih sistemov v javna omrežja. Pomeni temelj socialne družbe, lažje bi zaživel na ravni EU kot v okviru nacionalnih držav. Slovenija ima tukaj veliko priložnost, zaradi svojih socialnih temeljev in obvladljivosti ukrepov. Potrebuje zgolj politični pogum, dovolj socialne občutljivosti in nekaj ekonomske pameti.

Thomas Moore je davnega leta 1516 v svoji Utopiji, izjemni politični satiri, vsem ljudem na otoku želja namenil sredstva za spodobno preživetje. Ideja je ostala, kasneje so jo prevzemali številni socialni utopisti, ekonomski reformisti in politični prevratniki. Pod to blagovno znamko se je v teh letih nagnetlo marsikaj. UTD je univerzalni, individualni, brezpogojni, stalni denarni dohodek, ki vsem zagotavlja temeljno preživetje ne glede na družbeni položaj in delo. Toda UTD nikjer doslej ni zaživel s temi petimi kriteriji. Kritiki trdijo, da je UTD za države finančno nevzdržen, ekonomsko ljudi odvrača od dela, ciljani ukrepi socialne države pa so učinkovitejši in celo pravičnejši. Od tod so šle poti po dveh poteh. UTD je na eni strani postal lokalni političnoekonomski eksperiment. Srečamo ga kot pilotne projekte neposredne denarne pomoči revnim v Afriki in Aziji, pa kot delitev naftnih rent na Aljaski, ponekod so z njim testirali ločene skupine prebivalstva (Kanada, Finska, Nizozemska …). Hkrati pa je UTD postal pokritje za zagotavljanje minimalnih dohodkov, del socialne zaščite ogroženih skupin prebivalcev. V prvem primeru so UTD degradirali v socialni laboratorij, v drugem je izgubil svojo identiteto. Od tod konfuznost njegovih zagovornikov in nasprotnikov. Toda UTD danes potrebujemo bolj kot kadarkoli.

Sedanja kriza je posebna, ker zahteva socialno distanciranje, ker onemogoča delo. Večina socialno najbolj ogroženih skupin je v tej pandemiji tudi zdravstveno najbolj izpostavljena. Virus deluje univerzalno, toda dejansko povečuje socialno in družbeno neenakost. Ta kriza je zamejila proizvodnjo, deluje kot ponudbeni šok in ogroža dohodke ljudi, torej je hkrati tudi kriza povpraševanja. Klasični protikrizni ukrepi tu ne pomagajo. Preprosto, ljudje potrebujejo več denarja za manj ali nič dela, morajo ga trošiti, ne pa delati, potrebujejo socialno zaščito v ekonomski izolaciji. Hkrati so države sprostile velike svežnje finančnih pomoči, domala brez posebnih monetarnih in fiskalnih omejitev. Kriza covid-19 zahtevo hitro, enostavno in učinkovito finančno pomoč, ljudem in podjetjem. UTD izpolnjuje te pogoje, nanj prisegajo vsi, od rimskega papeža do blasfemičnih predsednikov vlad. Vsi želijo deliti denar tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Vsi vedo, da sedanje krize ne bo mogoče globalno rešiti brez socialne in zdravstvene zaščite domala vseh prebivalcev. UTD omogoča oboje.

Španija je prva objavila, da načrtuje UTD kot dolgoročno rešitev, Nizozemska namenja 1050 evrov za štiri mesece vsem, ki imajo dohodke pod socialnim minimumom. Kanada ponuja dvema milijonoma ljudi za enako obdobje 2000 dolarjev na mesec, če so izgubili delo in imajo nizke letne dohodke, ZDA namenjajo vsakemu posamezniku 1200 dolarjev in še 500 za vsakega otroka, če so letni dohodki nižji od 75.000 dolarjev in podobno. Večina ukrepov je zamejena in ciljana, bolj je podobna socialnim subvencijam kot začasnim oblikam UTD. Tudi financiranje ni problem. Dejansko je monetizacija določenih oblik UTD tehnična zgodba kreditne ekonomije, fiskalnih in monetarnih izravnav, v sodelovanju ECB in državnih financ je rešljiva kjerkoli in kadarkoli tudi znotraj EU. UTD je torej mogoč, treba ga je samo glokalizirati.

Pri nas se zdaj ukvarjamo s protikriznimi vladnimi ukrepi in famoznimi paketi. Prvi je bil namenjen socialni vzdržnosti prebivalstva, drugi likvidnostni pomoči podjetjem, tretji preživetju ogroženih sektorjev in panog. Toda kdaj bo čas za sistemske spremembe, »paket« strukturnih reform, posebno na zdravstvenem in socialnem področju? To je premik od kriznega menedžmenta k političnemu in razvojnemu konsenzu. Na področju UTD potrebujemo nekakšno novo družbeno pogodbo. Pri nas je »dežurna« snovalka predlogov in rešitev dr. Koroščeva pripravila dober predlog (koncept 4UTDsi). Izhaja iz obstoječih okvirov, stavi na univerzalne temeljne dobrine, dohodek in delo (3-D) kot dopolnitev sedanjih sistemov, uporablja minimalne redistribucijske posege in davčne prilagoditve, povezuje državo, podjetja in posameznike. Gre za hitre, toda postopne spremembe, enostavne, toda celovite rešitve. Dovolj za resen strokovni razmislek in nujno politično ukrepanje.

UTD je danes ena ključnih rešitev, sprožili smo njegovo delovanje, potrebuje zgolj dodelavo in trajno umestitev. Ne gre za utopijo, temveč za zgraditev tretjega stebra socialnih pravic, za novo socialno družbo in trajnostni razvoj. UTD najbolje zapolnjuje sedanjo pandemično osamitev ljudi, ločevanje dela in dohodkov. V nenormalnih razmerah je UTD postal najbolj normalna rešitev. Kozmopolitska luč v predoru barbarskega kapitalizma.