Janševa vključujoča koalicija

Vlado Miheljak

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Dva leva

»Slovenski novinar Blaž Zgaga je med 17 dobitniki nagrad nemškega medija Deutsche Welle za svobodo govora. Deutsche Welle je nagrado podelil ’vsem pogumnim novinarjem v svetu, ki so zatirani zaradi poročanja o pandemiji’.«
— (STA, 3. 5. 2020)

»Vlada je na dopisni seji z mesta direktorice Urada RS za preprečevanje pranja denarja razrešila Branko Glojnarič in za v. d. direktorja imenovala Ivana Kopino ... Kopina sicer velja za kader vladajoče SDS ...«
— (24ur.com, 30. 4. 2020)

»Vršilec dolžnosti generalnega direktorja policije Anton Travner je danes s položaja direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) razrešil Darka Muženiča.«
— (STA, 6. 5. 2020)

»Vsebinsko vzeto je parlamentarna preiskava orodje opozicije in koalicija se tega instrumenta v razmerah običajne politične kulture sploh ne bi smela lotevati.«
— Dr. Pavel Gantar, nekdanji predsednik DZ (Delo, 6. 5. 2020)

»Mi ne potrebujemo opozicije, mi smo že demokrati.«
— Pokojni bavarski ministrski predsednik F. J. Strauß

Se spomnite odzivov javnosti na namero SMC in DeSUS, da po Šarčevem odstopu pristopita k oblikovanju Janševe desne koalicije? Pač, zaradi izkušnje z Janševim nedemokratičnim, avtoritarnim, samovoljnim načinom vladanja v dveh prejšnjih koalicijah ter še bolj zaradi nenehnih korupcijskih hipotek, ki se praviloma niso rešile s sodnim epilogom, ker je znal obtoženi spretno obiti naroke, ampak z institutom zastaranja. Namera prestopa se je velikemu delu javnosti zdela perverzna. Ne samo zato, ker sta omenjeni stranki pred zadnjimi volitvami volivce nagovarjali z zavezo, da v sprego s politiko avtoritarne in koruptivne metode vladanja ne gresta, ampak ker so še nekaj dni pred razpadom Šarčeve koalicije tekmovali med seboj, kdo bo bolj kritično ocenil slog in metode Janše in SDS. Desna NSi verjetno ni imela manevrskega prostora, da bi zavrnila Janšo, zlasti SMC in nekoliko manj DeSUS pa sta ocenili, da če že preživetje ni gotovo, je pa mogoče za nekaj mesecev podaljšati parlamentarni preužitek. Odzivi javnosti so bili silni. Najodmevnejše je bilo kritično pismo 150 podpisnikov in podpisnic iz akademskih krogov, ki se jim je kasneje priključilo štiri tisoč podpisnikov in podpisnic. No, našli pa so se nekateri, ki so svarili pred predčasnimi volitvami in klicali k vstopu sredinskih strank v desno koalicijo. Tako je pisana druščina 22 razmeroma prepoznavnih posameznikov in posameznic različnih profilov in motivov napisala pismo in v njem med drugim zapisala, da verjamejo, »da je oblikovanje vključujoče, operativne in razvojno naravnane koalicije v danih razmerah najbolj odgovorna rešitev«. Najbolj je izstopal podpis Nevenke Črešnar Pergar, ki je svojevrstna karikatura politične pervertiranosti, saj je svoj čas izražala neizmerno zvestobo Drnovšku, kasneje bila soustanoviteljica Kučanovega foruma 21 in na koncu pristala med agitatorji Janševe vladavine. No, kakšno je stanje in kakšne so posledice »vključujoče, operativno in razvojno naravnane koalicije«, nam demonstrirajo dnevne sveže novice in afere o nabavljanju zaščitne opreme. Ki razkrivajo preprosto dejstvo, da ima tudi domoljubje svojo maržo in provizijo. Večji ko je domoljub, višja je. In zato so poskusi nabave brez posrednikov nedomoljubna dejanja.

A v ozadju vseh folklornih korupcijskih, klientelističnih, nepotističnih peripetij se pred očmi državljanov in državljank odvija prava drama parlamentarne demokracije. Namreč, demontaža standardov demokratičnega ustroja in pravne države. Ni novo, ni nepričakovano, le izjemno zgoščeno je. V res rekordnem času se je Slovenija iz razmeroma urejene države spremenila v nedemokratično spako, kot sta Madžarska in Poljska. V uglednih evropskih časopisih in revijah so vse pogostejši zapisi o desnem populistu, malem Orbánu, ki redefinira osrednjo evropsko pozicijo Slovenije ter jo poriva v združbo višegrajskih defektnih demokracij. In z nagrado Deutsche Welle Blažu Zgagi smo se znašli v skupini problematičnih držav, kot so Srbija, Venezuela, Iran, Zimbabve, Uganda, Turčija, Jordanija, Kambodža, Kitajska ...

Kar ni čudno. Namreč, s korupcijo in finančnimi malverzacijami obremenjena SDS je ekspresno prevzela vse represivne in nadzorne resorje in službe. Najprej so za notranjega ministra postavili nekvalificiranega, a lojalnega Hojsa, nato pa so že na prvi seji nove vlade zamenjali generalno direktorico policije ter načelnico Generalštaba Slovenske vojske. In potem so začele padati domine. Zamenjali so direktorja varnostno obveščevalne službe (OVS) Slovenske vojske, pa direktorja Sove. Nato so na čelo Urada RS za preprečevanja pranja denarja, ki med drugim preiskuje sporne kredite SDS, postavili nekvalificiranega strankarskega človeka. Čisto sveže pa so zamenjali direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, ki med drugim preiskuje sporne nabave zaščitne opreme v zdravstvu.

Vzporedno s prevzemanjem represivnih in nadzornih institucij poteka demontaža temeljnih postulatov parlamentarne demokracije in kulture. In vse to se dogaja ne le s pasivno privolitvijo, ampak aktivno vlogo SMC in DeSUS. Predsednik državnega zbora Igor Zorčič si je pred dnevi ob glasovanju dovolil kršenje poslovnika in demokratičnih postopkov v državnem zboru, kot da smo že Madžarska. In prevzem pobude za oblikovanje komisije za nadzor domnevno spornih poslov z zaščitno opremo je koaliciji omogočil, da bo preiskovala samo sebe.

Nič se ne more zgoditi brez DeSUS in SMC ... Nič se ne more zgoditi brez Pivčeve, Gantarja, Jurše ..., pa še zlasti Počivalška, Zorčiča, Sluge, Rajića, Kustečeve ... Zapomnili si jih bomo kot politične barabine in spletkarje; kot onesnaževalce ranljive demokracije in parlamentarne kulture ... In jih odnesli. Ne na smetišče, dovolj velik bo smetnjak zgodovine.