Instant novice

Bernard Nežmah

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Pamflet

V dobi frenetičnih novic, ki v teve prispevkih razkrivajo resnico v dobrih dveh minutah, je za percipiranje medijev najboljša terapija zgodovina. Ob obletnici smrti jugoslovanskega predsednika Tita je v Delu Ali Žerdin prinesel zelo nazorno spoznanje o času komunističnega režima: vsi časopisi v državi so vest o njegovi smrti pospremili z isto fotografijo. Nobene svobode izbire, partijski vrh je določal vsebino novinarskega poročanja.

A izkušnja starega režima je dragocena za sodobno razumevanje medijev. Tudi z razdalje 40 let potrebujeta bralec in gledalec distanco namesto slepega verovanja. To seveda ne pomeni, da nam teksti in oddaje sami po sebi prinašajo laži, pač pa, da medijski konzument potrebuje nekaj razuma. POP TV nam denimo redno prinaša blic prispevke o korupciji članov SDS pri nakupih zaščitne opreme, zadnjič je predstavila e-pismo Urške Bačovnik Janša, v katerem ta izrecno zapiše, da blagovnim rezervam samo posreduje ime uvoznika. Novinarkina poanta je bila ta, da je bilo potem to podjetje mahoma izbrano za posel 9 milijonov. Toda nato nonšalantno doda, da so pogodbo anulirali, tako da iz zadeve ni bilo nič. Pri Zevsu, kje je tu korupcija, kje je kršenje zakona, kje so provizije, kje je strankokracija, ko pa so jo že triažne službe zavrgle?

V isti freneziji trehminutnih kapsul v osrednjem dnevniku je tudi nacionalka objavila prispevek, ki je dokazoval, kako je minister Zdravko Počivalšek favoriziral nakup ventilatorjev Siriusmed R 30, čeprav so zdravniki svetovali nakup aparata tipa Mindray. Ni dvoma - čist in jasen greh! Toda kot gledalca me ne zanima slika demonskega ministra, temveč razlogi izbire. Kaj so bili vzroki Počivalškove tovarišije za to odločitev? Se pravi, kakšna je bila cena neizbranih aparatov, v kakšnem času bi bili dobavljeni in kolikšno kredibilnost je imel njihov potencialni dobavitelj? Šele potem lahko človek z razumom preceni odločitev.

Princip, ko v oddaji voditelj že vnaprej postavi, kdo so dobri in kdo slabi med gosti oddaje, je posebej bil v oči v drugi Tarči o nakupu zaščitne opreme. Potem ko je namestnik šefa blagovnih rezerv Ivan Gale prinašal evidence in mnenja o spornih nakupih, mu je proti koncu oddaje vrnil minister Počivalšek s podatkom, da je on sam podpisal pogodbo, po kateri so že istega dne prišle naročene maske in to za dvojno ceno, kot jo je v času najhujše krize postavil Joc Pečečnik. Je torej voditeljica preusmerila oddajo, da bi razjasnili tudi ta nakup? Nak, izzvani je odgovoril z nekaj stavki, ona pa je nadaljevala po vnaprej pripravljeni trasi, kot da se ni nič zgodilo.

No, vmes se je zgodila počasnost opozicije, ki jo je prehitela koalicija z zahtevo po ustanovitvi parlamentarne komisije, ki naj razišče nakupe v času epidemije. Od začetka marca naprej, kar bi prineslo vpogled v nabavo urgentne opreme v zadnji fazi Šarčeve ter v prvem mesecu Janševe vlade. Tu je slednja s svojim poročilom obtožila bivšega premiera, da je kazensko odgovoren, ker je ravnal malomarno in škodljivo za državo. Po paragrafu bi mu grozilo nekaj let zapora.

Šarec resda ni pristopil kot moder vladar, ki bi pravočasno napolnil kašče, toda v Britaniji je ustrelil še večjega kozla premier Boris Johnson, ki se je šel najprej ignorantsko prekuževanje brez socialnih omejitev, potem pa v eskalaciji pandemije sam komaj ušel smrti, potem ko je poprej le uvedel rigorozne ukrepe. Podobno francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je državljane pognal na volitve in dan kasneje razglasil izredne razmere. Nobenemu ne pretijo z zaporno kaznijo zaradi malomarnega vodenja države. Koronavirus je zgodba zunaj predvidljivih okvirjev, tako da je napoved kazenskega pregona Šarca predimenzioniran ukrep, skregan z zdravo pametjo.

Ob silnih kritikih medijev na račun vlade, ki da zamenjuje šefe policije, vojske, NPU, etc., je pa deležen minimalne pozornosti sprejem zakona, ki jemlje okoljskim organizacijam pravico sodelovati v gradbenih projektih. Okoljski minister Andrej Vizjak se resda brani, da jih ne ukinja, toda njegov pogoj, da morajo predložiti dokaze za zadnji dve leti o zahtevanem številu udeležencev na občnih zborih in članstvu, jih povsem kastrira. V igri je spopad bogatega lobija investitorjev in zagovornikov narave. V državi bi pač pričakovali, da ima tudi narava svoje zagovornike, kjer pa šteje teža njihovih argumentov in ne njihovo število ali proračun društev. Ocena, da ti ljudje nagajajo, je sicer točna s stališča gradbenikov, toda njihovi projekti, ki spotoma uničijo del prirode, so umor okolja. Zato je tu nujen dialog oziroma pravni spopad, ki daje naravi vsaj drobec možnosti za preživetje.

V drugem spopadu - urednice Mojce Pašek Šetinc z Janezom Janšo - je Vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo slednjega zaradi žaljivega zapisa. Argument je, da njegov tvit ni nastal kot osebno zaničevanje urednice, ampak kot politični odgovor na njene predhodne prispevke. Če je nacionalka pomemben javni medij, potem se je na njeno delo dopustno tudi odzvati. Tako kot ima novinar pravico izrekati najostrejša mnenja na račun politikov, ima tudi politik pravico, da se odzove s političnim zapisom, pa četudi je sam po sebi žaljiv. Naslednji razsodnik pa bo Ustavno sodišče.