Makiavelist in vrtičkarji

Janko Lorenci

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Kolumna

Nekakšno zatišje je, a pogled v dogledno prihodnost je temačen, globalno in lokalno. Zdravstvena kriza ni končana, levi se v gospodarsko in socialno, ponekod tudi politično. Globalizacija se lomi, države se zapirajo, v hudi krizi je tudi EU, raztrgana od neoliberalizma in nesolidarnosti. Beseda leta je negotovost.

Vse to se po malem ponavlja v Sloveniji. Bolezen se bo najbrž vračala, kriza bo verjetno dolga, hkrati imamo oblast, ki tako stanje zlorablja za predelavo Slovenije na škodo njene demokratičnosti, mednarodnega položaja in okolja. Okoljski minister zakonodajo rahlja, namesto da bi jo zaostril – koze čuva volk. To govori o brezupni kratkovidnosti te vlade.

Za Janšo je mandat tvegan. Tridelna kriza bo delala proti njemu. Vendar lahko nastane (in bo ustvarjan) položaj, v katerem bo nemalo volivcev reklo: v tako divjih, negotovih časih potrebujemo močnega, odločnega voditelja. Skratka, Janša utegne ostati premier tudi po volitvah, to pa bi bilo res slabo. Kam se bo naposled obrnila Slovenija, je zelo odvisno od tega, kako demokratična bo ostala v tem prehodnem obdobju. To je spet odvisno od tega, kako močan bo odpor proti spodkopavanju demokratičnih standardov in ustavnega reda. Tu bodo pomembni posamezniki, najrazličnejše ustanove, mediji, sodišča, zlasti ustavno. A ključno vlogo bi morala odigrati politična opozicija. Bi morala.

Ta združba, sestavljena iz politične sredine in levice, pa je grdo razsuta, sicer Janša sploh ne bi prišel na oblast. Je bolj demokratična in manj nasilna kot SDS, ne gradi na strahu, v ekonomsko-socialnem pogledu pa ji je z izjemo Levice v marsičem podobna. Hkrati je razdrobljena, drobnjakarska, živeča od danes do jutri, usmerjena v svoje male fevde in drobne prestižnostne bitke. Teh vrtičkarskih značilnosti in skupne (ne)moči leve sredine ne spreminjajo niti novi obrazi, ki vznikajo predvsem na njenem terenu. To dokazuje, da levosredinski volivci, ki jih je največ, s svojimi strankami niso zadovoljni.

Vse te slabosti levosredinskega pola so podlaga Janševe moči in politične dolgoživosti. Taka opozicija pride na oblast vedno s težavo. In če pride, ni resnična alternativa, ampak grupacija, ki ohranja status quo, čeprav je ta potreben temeljitih popravkov. Tako je v osnovi zgolj manjše zlo.

Ta mršava izbira med večjim in manjšim zlom drži Slovenijo v začaranem krogu stopicanja na mestu, ki v krizah, kot je sedanja, postane krhko in nevarno. Skratka, tudi naša sedanja opozicija je bolj ali manj jalova. Tu in tam sodeluje, v osnovi pa se gre vsaka stranka neambiciozne stare igre in se ravsa za svojo peščico volivcev. Če bo tako nadaljevala, nas čaka dvoje. Prvič: kriza bo Janšo tako zdelala, da bo tudi taka klavrna opozicija na volitvah vendarle zmagala. Če bo tako, se bo stopicanje na mestu nadaljevalo, to govorijo izkušnje z vladami Pahorja, Bratuškove, Cerarja in Šarca. Drugič: Janša bo kljub težavam s krizo zmagal, se utrdil na oblasti in v vratolomnih globalnih in lokalnih razmerah, ki pa so zanj ugodne, predelal Slovenijo v klasično avtoritarno državo. Kadar je ogrožena elementarna varnost (zdravstvena, socialna, vojaška …), je demokracija še posebej krhka, želja po Voditelju pa še močnejša. Toliko bolj, če je nasprotna stran (naša opozicija) šibka, brez idej in na nič kaj prida glasu.

Slovenija se ne bo izvila iz vrtenja v krogu in prej nazadovanja kot napredovanja (saj vidimo, kako krhka postavka je golo večanje BDP), če se ne bodo spremenila dolgoletna razmerja moči in vsebin v politiki. Janša tudi v tretjem mandatu ostaja dobri stari makiavelist z nedobrimi nameni, preostane upanje na spremembe v sedanji opoziciji. Janša je zanikovalec, razgrajevalec, rušitelj, a zbuja videz Voditelja. Trajneje ga lahko s scene odstrani le pozitivec, ki bi ponudil novo, otipljivo perspektivo, tako, ki gradi, ne samo ruši. Večinska Slovenija si gotovo želi močnega, verodostojnega kolektivnega pozitivca. Sedanja opozicija to ni.

Lahko to postane? Možnost za ta mali čudež bi bila morda v tem, da opozicijske stranke (vsaj dve ali tri) »stopijo skupaj« in sestavijo program, kako iz krize in vrtenja v krogu. Svet je vržen iz tira, neoliberalec Macron je na primer rekel: »Obstajajo dobrine in dejavnosti (npr. zdravstvo), ki jih je treba odtegniti tržnim zakonitostim.« Danska pomaga le podjetjem, ki ne izplačujejo dividend in niso doma v davčnih oazah. Je naša leva sredina res tako impotentna, tako nesposobna skočiti iz dosedanjih kalupov, napraviti miselni preskok in s tem koristiti sebi in državi? Trenutek za tak skok iz ljubih vrtičkov in sveta palčkov je primeren tudi zato, ker je ne vežejo prisile in vabe oblasti. »Stopiti skupaj« ne pomeni združevanja strank, strniti bi jih moral program. Tega pa nikakor ne bi smele sestaviti zgolj stranke. Glavno besedo bi morali imeti strokovnjaki, od ekonomistov prek družboslovcev do ekologov. Taki ljudje z ugledom in zaupanjem (ki praviloma nočejo več v politiko, a so bili v zgodnji samostojnosti bolj upoštevani) bi opoziciji posodili znanje in verodostojnost, ki ju sama ne premore. S programom bi šla na volitve, po možnosti dovolj zgodaj, da bi lahko prepričala volivce. V bistvu se torej že mudi.

Virusno-družbena kriza drastično spreminja prioritete in narekuje tudi osnovne poteze programa: proč z neoliberalnimi dogmami, proč s privatizacijo in razprodajo, nazaj k močnim javnim službam, k večji samooskrbi, k res zeleni politiki. Ne gre zgolj za alternativo janšizmu, ampak tudi in predvsem za alternativo dosedanjemu razvoju. Če opozicija česa podobnega ne bo niti poskusila, je bolje, da se razpusti. Pa bomo imeli Janšo ali nov obraz in staro skisano čorbo.