Seveda gre za službe!

N'toko

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Žive meje

Tik preden so se na ulice odpravile prve skupine protestnikov na kolesih, so desni mediji od Nova24 do Domovina.je usklajeno lansirali članke, ki naj bi »razkrili organizatorje«. Moram priznati, da sem se veselil branja novih razkošnih analiz levoliberalne hobotnice, katere del naj bi bili vsi Janševi nasprotniki, a so me članki na koncu precej razočarali. Desni komentariat je postal len in nedomiseln. Vsak nekoliko sposobnejši novinar, ki bi želel diskreditirati protestniško gibanje, bi lahko z nekaj kliki odkril strankarske povezave med nekaterimi predstavniki ali pa bralce prestrašil z radikalnimi stališči drugih – na voljo so imeli cel kup slikovitih zarot. A namesto tega so Janševi sateliti posegli po najbolj dolgočasni zlajnani strategiji: na Facebooku objavljene protestniške skupine so vrgli v Erarjev iskalnik in objavili screenshote tistih, ki prejemajo javna sredstva.

Predpostavka piscev je seveda znana: če protestniki prejemajo davkoplačevalski denar, jim gre očitno samo za varovanje njihovih prihodkov. »Vidite, kakšni dvoličneži so ti levaki? Govorijo, da jim gre za demokracijo, v resnici pa rušijo Janšo, ker ogroža njihove službe!« Takšna argumentacija se mi je vedno zdela neprepričljiva. Od kod je prišla ideja, da so protesti glede materialnih interesov nelegitimni? Ali ni zaščita interesov osnovna poanta protestiranja? Seveda se morajo gibanja obleči v bolj visokoleteče ideale, da bi pridobila širšo podporo, ampak v osnovi je dinamika vsem jasna – ljudje protestiramo za ohranitev naših služb in pravic. Zakaj nam medijski punditi znova in znova servirajo dolgočasna razkritja o »pravih motivih« civilnodružbenih gibanj in govorijo o njihovi dvoličnosti, kot da so odkrili župnikovega nezakonskega otroka?

Ne glede na neumnost in leno izvedbo pa ima takšna propaganda lahko za levico nekaj analitske vrednosti, saj kaže na nekatere šibkosti naših organizacij. Petkove proteste na primer organizira peščica majhnih, pretežno ljubiteljskih aktivističnih skupin, ki nimajo velikih prihodkov in ki jih Janševa vlada ni posebno finančno prizadela. Janševi ekscesi, ki pogrevajo splošno javnost, jim pomenijo zgolj priložnost za širše izražanje ideoloških prepričanj, kar se vidi tudi v protikapitalističnih in protiavtoritarnih sloganih na protestih. A prav zaradi abstraktnosti njihovih zahtev, ki so izražene ločeno od kakršnihkoli materialnih bojev v slovenski družbi, se opazovalcem lahko upravičeno postavita vprašanji: »Kaj, za vraga, hočejo? Zakaj protestirajo prav proti Janši, če se za tem ne skriva neki drugi interes?« Desnica poskuša to izkoristiti na edini način, ki ga obvlada: da se sprašuje o avtonomnosti levih aktivistov in nas poskuša vse prikazati kot nekakšne Kučanove plačance. Na srečo pa zaradi nesposobnosti novinarjev niti tega več ne zna početi na prepričljiv način in je v tem zgolj smešna.

Svoji intelektualni lenobi navkljub pa se desni kritiki še vedno uspe dotakniti nekaterih povezav levega radikalizma z javno financiranimi institucijami. Seveda drži, da moramo radikalci brez podpore med delavskim razredom iskati podporo med višje izobraženim srednjim slojem in z njim povezanimi institucijami – zato so morali tudi pri organizaciji protivladnih protestov v koalicijo z nekaterimi nevladnimi, kulturnimi, akademskimi in medijskimi ustanovami, ki imajo precej drugačno agendo. V nasprotju z radikalci gre njim pri protestih tudi za njihove službe in službe drugih. Janša je s svojim ukinjanjem projektov, institucionalnimi čistkami in vojno proti medijem neposredna grožnja številnim zaposlenim v teh sektorjih, zato si mnogi želijo predvsem menjave oblasti, kakršnekoli že. A čeprav gre največkrat za legitimno obrambo delovnih mest, večji del slovenske družbe tega ne vidi na ta način. Urbane kulturne in civilnodružbene ustanove razpolagajo z znanjem in nekaj medijskega prostora, nimajo pa posebej široke baze podpornikov ali organskih povezav z delavskimi in lokalnimi organizacijami, zato del javnosti na njih gleda z nezaupanjem. Tako postanejo lahke tarče za desnico, ki jih vedno znova poskuša »razkrinkati« pred drugimi delavci.

To je še posebej tragično, ko pomislimo, da so številne institucije, ki jih vidimo v ospredju protijanševskih protestov, tudi same v krizi in niti približno ne igrajo osrednje vloge, ki jim jo pripisuje desnica. Na pogorišču nekoč močnih liberalnih civilnodružbenih mrež je ostal le kup butičnih organizacij s prekarnimi delavci, ki se borijo za vse manjša sredstva. Janša jih ne napada zaradi njihove velikanske moči, ampak zaradi osebnega revanšizma in spomina na čase, ko so slovenski kulturniki, novinarji in mirovniki še bili relevantnejši glasovi v slovenski družbi, preden so jih spodkopale multinacionalke in množični mediji. Na žalost pa na tem področju še niso nastale nove povezave in je protivladna koalicija dokaj ozko usmerjena, kot da se ji še ne bi uspelo prebiti iz svojega družbenega balona. Še več, vprašanje izgub delovnih mest in socialnih pravic se na protestih komaj pojavlja, čeprav gre očitno za največji vladni zločin, ki vpliva na življenje večine prebivalcev.

Morda pa bi veljalo od zdaj na provokacije desnih medijev odgovarjati drugače: »Seveda nam gre za službe!« Ne za privilegije, ne za vladna darila, ampak za dostojno plačano delo vseh! Protesti morajo prerasti moralne zahteve po poštenosti funkcionarjev in dobiti svoje konkretne materialne zahteve. Zavedati se moramo, da se bodo medijski učinki Tarče, zgroženost nad preplačanimi respiratorji in ropotanje parlamentarne opozicije počasi ohladili, s popuščanjem protikoronskih ukrepov pa se utegne zmanjšati tudi število petkovih protestnikov. Zgroženost ob neki aferi lahko traja le določen čas, ostali pa bodo finančna kriza, tisoče brezposelnih in hitro slabšanje življenjskih razmer. Mlačen odziv sindikatov in civilne družbe ob šokantnemu odpuščanju kar 1000 delavcev Gorenja nam je lahko opozorilo, kje bo treba krepiti gibanje, če želimo, da protesti preživijo svojo prvo fazo in prerastejo današnje okvire.