Za virus spremni

Heni Erceg

8. 5. 2020  |  Mladina 19  |  Hrvaška

Ugledni epidemiolog, član Štaba civilne zaščite Republike Hrvaške za obrambo pred pandemijo, je bil na smrt užaljen, ko ga je novinar vprašal, ali je član vladajoče stranke. Pobesil je nos in odločno dejal, da je to njegova osebna stvar. Mar res? Ali nemara gospod to šteje za neprimeren poseg v pravico do verskega prepričanja? In zakaj je sploh skušal prikriti pripadnost vladajoči stranki? Seveda zato, ker je nazadnje – zdaj, ko so se ti ljudje odločili, da bodo življenje popolnoma normalizirali, da bodo odpravili omejitve, odgovornost za vse v zvezi s pandemijo pa naprtili državljanom – postalo kristalno jasno, da so ti številni štabovci od državne do mestne ravni vsi po vrsti člani vladajoče stranke predvsem zato, da bi bilo tudi to »vojaško zmago« mogoče pripisati izključno HDZ.

Tako kot sta si že pred četrt stoletja vse zasluge za zaključno vojaško operacijo Nevihta pripisala Hrvaška demokratska skupnost in njen vodja Franjo Tuđman, potem pa se je Hrvaška znašla v tesnem objemu te stranke, objemu, v katerem se je skoraj zadušila. Leta in leta je veljala za despotijo, zaradi nespoštovanja demokratičnih načel, razmaha korupcije, nasilja nad mediji, socialnega zloma … pa se je znašla v mednarodni osami. Danes želi HDZ z enako vojaško retoriko domnevno uspešno »bitko« z virusom preleviti v volilno zmago, doseženo brez truda, zato hiti z volitvami, predvidenimi že za to poletje. Do tedaj, računajo v stranki, bo ljudstvo še pomnilo vsakodnevno nagovarjanje hadezejevskega protipandemijskega štaba, v resnici političnopropagandnega telesa, pomnilo bo izrazje, h kateremu sodijo »prva bojna črta«, »junaki«, »žrtve«, in bo znalo to nagraditi, ko bo stalo pred volilno skrinjico. Upravičeno sklepajo, da si je treba mandat zagotoviti, preden se predramijo ljudske množice v državi, ki je ostala brez življenjsko pomembnega turističnega dohodka, ki se ne more prehraniti, saj razen pšenice ne prideluje ničesar, v kateri bodo podatki o rasti števila brezposelnih podobni tistim, ki jih navadno navajajo v zvezi s turističnimi prenočitvami.

Volitve je treba razpisati čim prej in tako prehiteti priklic spominov na prejšnja leta delovanja te vlade, ki je zaradi korupcije ostala brez 14 ministrov in je komajda delovala v čudaški koaliciji, brezposelnost pa se je v tem času zmanjševala zgolj zaradi množičnega izseljevanja državljanov v druge evropske države. Zato je moral premier ustreči tudi cerkvi, najprej z odpiranjem cerkva za maše in nevarno zbiranje, potem pa še z nenadno, protiustavno prepovedjo nedeljskega in prazničnega dela, zaradi česar smo doživeli, kar doslej še nikoli nismo, da so bile trgovine zaprte celo 1. maja, na sicer na Hrvaškem že dolgo prezirani praznik dela. Podkupovanje državljanov, tistih, ki oddajajo nepremičnine v turistični najem, in hotelirjev, z napovedanim odprtjem meja za turiste že 1. junija bi moralo prikriti dejstvo, da je Štab civilne zaščite Republike Hrvaške delal mimo zakona, z notranjim ministrom namesto ministra za zdravje v glavni vlogi, da je bila demokracija grobo zatrta v imenu »vojne« in da je vlada nevarno bolezen sprevrženo izrabila za kupovanje političnih točk.

Z volitvami se hiti, preden se bo ljudstvo zavedelo bremena recesije in pomanjkanja političnih odzivov nanjo, kakor takrat, po akciji Nevihta leta 1995, ko so bili »srbski virus« in 250 tisoč njegovih nosilcev dokončno izgnani iz Hrvaške, ostala pa je njena skorumpirana, klientelistična oblast v navezi z mafijskimi združbami. Od tod tudi naglo rahljanje omejevalnih ukrepov, ne le ker so se razmere, kar zadeva virus, izboljšale, ampak tudi, da bi se ustvaril videz normalnosti, razpustil parlament, ki že mesece tako ali tako ne odloča o ničemer, in razpisale volitve.

Da volk menja samo dlako, je pokazal tudi premierov žalostni odziv na »izpad« predsednika države. Ta je edina sveža sapica v desničarski močvari, saj je na skupni žalni slovesnosti v nekdanjem koncentracijskem taborišču Jasenovac dejal, da bi bilo treba ploščo s pozdravom Za dom spremni, nameščeno nedaleč stran, razbiti in zavreči. Potem pa je še zapustil prizorišče slovesne počastitve spomina na akcijo Blisk – s katero so med vojno osvobodili severni del Hrvaške, pri tem pa nad srbskimi civilisti zagrešili številne vojne zločine, ki niso bili nikoli sodno obravnavani –, ker so se na uradnem delu slovesnosti pojavili ljudje v majicah z ustaškim pozdravom Za dom spremni. Pri tem se je oglasil vodja štaba civilne zaščite, tokrat v svoji pravi vlogi ministra za notranje zadeve, in dejal, da je predsednik države po nepotrebnem odšel s slovesnosti in da nobenega od provokatorjev niso obravnavali, ker nobeden ni kršil zakona.

Diktatura, ki jo je ta tip vzpostavil zadnje mesece, mu je omogočila norčevanje celo iz razsodbe ustavnega sodišča, v kateri je izrecno navedeno, da je vsakršna raba simbolov nekdanje ustaške države nedopustna, Za dom spremni pa je bil uradni pozdrav te države in gibanja, ki je »vzniknilo iz fašizma, in je izraz rasistične ideologije in podcenjevanja žrtev zločinov proti človečnosti«. Ta oblast se ne meni za zakon in vztrajno vleče trohnobo iz spominske luknje, kajti kako bi sicer manipulirala s skupinami, od katerih glasov je vedno odvisna volilna zmaga.

To, da je predsednik Milanović zapustil slovesnost, vnaprej zamišljeno kot ustaška provokacija, lahko štejemo za civilizacijsko dejanje, premierov odziv pa je bil zgolj bedno politikantsko prilizovanje radikalni desnici. In znamenje, da so bila v tem kratkem času »domovinske vojne« proti virusu ideološka nesoglasja zgolj potlačena, v bistvu pa oblast še naprej odločno brani dediščino ustaštva.