Tatovi koles

Vlado Miheljak

15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Dva leva

»Poklicno skupino, ki se je znotraj zahodne civilizacije najprej oklicala za sedmo silo, nato za četrto (neizvoljeno) vejo oblasti, na koncu pa kar za moralnega razsodnika nad politično korektnostjo, danes vse težje prepoznavamo kot nekaj dobrega, saj v resnici niso več ne eno ne drugo ne tretje. ...
Ozračje nestrpnosti in sovraštva ustvarja ozek krog urednic, družinsko in kapitalsko povezanih s stebri globoke države, ter nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark ali novinarjev na vpoklic, ki se v normalni medijski hiši ne bi prebili niti med poročevalce z živilskih tržnic.« —Janša je prek vladnega portala gov.si razglasil, da je po vseh odprtih vojnah sedaj stopil v zaključne boje vojne s samim seboj * * *
»Zaustavite ta Reuters!« 
—je leta 1981 vzkliknil pošteni Albanec Xhavid Nimani, ko so mu povedali, da je agencija Reuters začela poročati o nemirih na Kosovu

Hja, vojščak Janša je želel sprožiti blietzkrieg, dobil pa je bicikelkrieg. Hitel je izkoristiti epidemijo za korenito politično in vrednotno preobrazbo Slovenije, pa ga je doletela kolesarska pandemija. Virus upora prehitro mutira, da bi se lahko Janša taktično prilagodil. Njegova obramboslovna pamet je za to preprosto prekratka. Razmere so podobne, a vendar drugačne od tistih v času ljudskih vstaj 2012–2013. Takrat so, vsaj v prvi fazi, prihajali demonstrirat predvsem nazorsko podobni ljudje, sedaj pa ob petkih tradicionalne udeležence, se pravi anarhiste in ostarele salonske levičarje, ali kot bi rekel Janša, kaviarsocialiste, preglasijo naravovarstveniki, slovenski domoljubi, jezni davkoplačevalci, borci proti korupciji, klientelizmu, nepotizmu ... A bolj kot Janša protestno verodostojnost ogrožajo »tatovi koles«. Namreč tisti, ki hočejo civilni družbi ugrabiti kolesarske proteste. S tem ne mislim samo kakšnega Črnčeca, ki je še v času ljudskih vstaj in v časih desničarskih happeningov pred sodiščem odigral precej pomembno vlogo. A na drugi strani barikad. Predvsem imam v mislih perverzne samopromocije izpostavljenih članov SD, ki so diskreditirali kolesarsko vstajo že z vabili in kasneje še bolj s poziranjem brez mask, brez priporočene razdalje. Nikomur sicer ni mogoče prepovedati udeležbe na odprtih protestih, a menim, da bi bilo bolj primerno, če bi se Nemec, Fajonova, Židan, SD-jevski mladci pridružili ekshibicijam in norčijam, ki jih s sobnim ali cestnim kolesom izvaja Pahor, ki so ga aktivno podpirali ob drugi kandidaturi. Njihov izbranec je namreč sokriv za stanje, proti kateremu kolesarimo ob petkih. Pahor ni del rešitve, je del problema.

Zatorej Pahor ni zgolj priimek, ampak je podobno kot Janša stanje duha. Ali če uporabimo sicer zguljeno domislico: Janša je diagnoza.

Pahor tudi. Vse to lahko veliko bolj razvezano in neposredno izgovorimo in zapišemo, odkar je vrhovno sodišče dalo svoj prispevek k »razsvetljenski« pravni praksi, ki konkretno pomeni, da je politikova pravica do dis/kvalificiranja, žaljenja pomembnejša od pravice do zaščite časti in dostojanstva novinarja ali slehernika. Odločitev vrhovnega sodišča v primeru Pašek je precedens, katerega končna žrtev bo tisti, v korist katerega so spolitizirani sodniki arbitrirali. Nič več ne more biti nesprejemljivo. Vse je dovoljeno!

Janša je v terminalni fazi; nekakšnem političnem, morda celo kliničnem deliriju. Napovedal je vojno. Vsem! Kulturnikom, umetnikom, intelektualcem, zdravnikom, epidemiologom, medijem, univerzi, pravosodju, civilni družbi, nadzornim institucijam države, Svetovni zdravstveni organizaciji ter celo tujim medijskim hišam, kot so Spiegel, Süddeutsche Zeitung, Neue Züricher Zeitung, NY Times, Deutsche Welle ter agencijam AP, APA, AFP in še ... Komunistično ozadje tujih medijev včasih razkriva sam, včasih v boj pošlje tako imenovane poštene Albance. Denimo, Rupla in Jambreka, ki sta stopila v bran gospodarju. In poslala polemični dopis na The Guardian. Časopis njunega besedila ni objavil, sta pa dosegla objavo v mednarodni, angleški izdaji Demokracije. Kar pa tudi šteje. Morda sta bila pri »levičarskem« Guardianu neuspešna, ker sta ob svoji samopredstavitvi pozabila omeniti, da imata lepo partijsko kariero. Poleg tega je ob naštevanju drugih funkcij Jambrek pozabil omeniti, da je bil ob vsem še minister za notranje zadeve. Kar bi gotovo njun dopis naredilo bolj seriozen. Še bolj pa bi Guardian prepričale njune kritične misli o slogu in značaju Janeza Janše. Če bi Rupel citiral svoje nekdanje opise Janševega značaja, bi Guardian dojel, zakaj z Jambrekom trdita, da gre v Sloveniji resnično za »kampanjski atentat na karakter Janeza Janše in SDS ...«

No, še lepši je zaplet evroposlanke SDS Romane Tomc, ki se je po partijski dolžnosti pritožila na Deutsche Welle, ker so dali nagrado Blažu Zgagi za omejevano svobodo govora in nas postavili v ne prav nezavidljivo družbo držav. Najprej je Tomčeva DW napačno naslovila kot časopis. Če bi evroposlanka vsaj malo poguglala, bi ugotovila: »Die Deutsche Welle (DW) is der Auslandsrundfunk der BRD und Mitglied der ARD.« In kot taki niso vajeni, da jih pošteni Albanci in Albanke, kot so Rupel, Jambrek, Tomčeva, podučujejo. Tako kot nadzorna telesa evropskih institucij niso vajena, da jih podučuje zunanji minister Orbánove zahodne province. So pa tega vajene koalicijske stranke, ki se pustijo smešiti, poniževati. Zgodba SMC, DeSUS, NSi je razpeta med tragedijo in komedijo. Je slej ko prej tragikomična zgodba.

Ampak v resnici se stvari dobro razvijajo. Uresničuje se dalajlamova taktika spopadanja s Kitajsko: Janša je okupiral Slovenijo. Svet naj okupira Janšo.

Vidimo se v petek, 15. maja, ob 19.00.