Čas vojne

Bernard Nežmah

15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Pamflet

Premier Janez Janša je na spletnih vladnih straneh objavil esej Vojna z mediji. Predsedniki se večinoma odzivajo s kratkimi izjavami, da bi pisali politični esej, je redko. V Franciji je nekaj podobnega uprizoril Emmanuel Macron, ko je na videokonferenci pozval sodelujoče kulturnike, da naj v času omejitev njihovega delovanja zajahajo tigra, da naj obiskujejo šole, kjer naj diskutirajo z dijaki, da naj se angažirajo na ulicah. Kritiki so ga hitro zbodli, da ravna kot maoist; kitajski voditelj Mao Zedong je namreč v šestdesetih vodil kulturno revolucijo, v kateri so poleg drugih tudi umetnike poslali na kmete in v tovarne.

Janšev zapis je imel drugačno pot recepcije. Osrednji dnevni mediji, izvzemši kajpak Novo 24 TV, so ga prevzeli kot poročilo, a hkrati z njim objavili komentarje, ki so mu očitali napad na medije. Odhiteli so še do koalicijskih partnerjev, ki so eden za drugim stresali nejevoljo zaradi odpiranja ideoloških tem. Naenkrat se je vzpostavilo ozračje, ki je zahtevalo, da, če daš kaj nase, boš proti. Potrebno se je opredeliti: si za ali proti? Kot vseskozi v dobi Titovega režima, kjer so se po njegovih obsodbah kogarkoli in česarkoli, posamezniki in množice opredeljevali: smo za Tita. Kjer je refleksno opredeljevanje, tam ni misli. Eden izmed časnikov je celo poudarjal – Janša si namerava podrediti medije. Kar je povsem v nasprotju z duhom njegovega zapisa, v katerem je razvil svoj delovni manifest, kako je moč zmagati na volitvah, četudi so mediji v vojni s teboj, pač s pomočjo tvita in družbenih omrežij. Nacionalka je v Odmevih gostila Aidana Whita, nekdanjega predsednika mednarodne zveze novinarjev, ki je ocenjeval njegov zapis, ne da bi ga prebral, ampak poslušajoč povzetek, izrečen skozi vprašanja voditeljice.

To posebno stanje, ki ustavi apriorno dobre medije in slabega politika, kjer ni prostora niti za polemiko, je gesta odpovedi mišljenja. In pretirana glorifikacija verovanja v medije. Še katoliški duhovniki danes apriorno ne ponavljajo za papežem Frančiškom, ampak mu često tudi oponirajo. Jasno, mediji niso zlo, brez njih bi poznali le to, kar bi videli na lastne oči ali slišali iz govoric. Toda mediji ustvarjajo okvirje za videnja sveta, ki pa so lahko tudi ekstremna oblika manipulacije.

Časnik Delo je denimo pred dnevi objavil prek polovice naslovnice fotografijo protestnikov z naslovom – Poslanci glasovali proti naravi. Vsebinsko povsem natančno, zakonodaja, ki jo je lansiral minister za okolje Andrej Vizjak, je kapitalna napaka sedanje vlade, saj odločno reducira dosedanjo pravico okoljskih organizacij in združenj, da v postopkih nasprotujejo gradbenim lobijem. Toda, ali smo ob postopkih prejšnjih dveh vlad, ki sta izoblikovali projekt tretje razvojne osi, ki bo devastiral Savinjsko dolino, ko bo pogubil več kot 100 hektarov plodne zemlje, asfaltiral del gore Oljke in razpolovil dolino z viadukti ter s petimi kilometri betonskih ograj, v istem časniku brali - Vlada bo uničila naravo? Nak, tudi ko je pred tedni bivši ombudsman in poslanec Matjaž Hanžek plastično ponazoril projekt s primerjavo, kot če bi hitro cesto med Ljubljano in Kranjem potegnili čez Šmarno goro, je njegov zapis v Delu končal skrit v pismih bralcev.

Časnik postavi skrb za naravo na naslovnico tedaj, ko je v funkciji najostrejše kritike Janševe vlade. Ni edini, poglejmo medijski angažma v podajanju detajlov pri nakupu zaščitne opreme, kjer že tedne prinašajo alternativne številke, ocene, kako bi se dalo izpeljati nakupe bistveno ceneje, in to pri vsotah od nekaj pa do 16 milijonov. Civilne iniciative, okoljske organizacije, Hanžek in še mnogi so in smo skozi leta dokazovali, da je izbrana cestna inačica za 150 milijonov in več dražja od alternativne razširitve obstoječe ceste. In glej Vraga, mainstream mediji se s tem niso nikoli ukvarjali. Desetkrat večja poguba proračunskega denarja ob hkratnem kastriranju Savinjske doline ni tema, ki bi svobodne medije, ki so watch dog politike, pognala v preiskovanje. No, tu še bolj preseneča vladajoča SDS, ki je bila sama dolga leta oster kritik izbrane trase, sedaj pa namerava njen minister udejanjiti projekt svojih predhodnikov.

A vzemimo hipotetično, da bi aktualna vlada sklenila, da opusti napovedano gradnjo in jo nadomesti z alternativno traso. Bi jo potem mediji zasuli s hvalospevi: vlada spregledala in obranila naravo ter proračun pred gradbenim lobijem?

Pred tednom je proti oblastem protestiralo pet, morda celo več kot deset tisoč protestnikov z vožnjo na kolesih. Jasno, svoboda protestov je dragocena, toda istočasno je v Italiji zaradi nevarnosti širjenja kovida odpovedan kolesarski giro, na katerem kolesari le dobrih dvesto kolesarjev. Bo zanimivo videti, če se bodo okoljski protestniki kdaj napotili na protestno bicikliranje med Arjo Vasjo in Velenjem?

Te dni je na višjem sodišču doživel zmago razvpiti zdravnik Ivan Radan, ki so ga obtoževali uboja številnih pacientov. Avstrijski medicinski izvedenec v zadevi ni potrdil teze tožilstva, zatrdil je, da bi v enem primeru celo sam ravnal enako kot Radan. Mož je medtem postal sinonim za smrtonosnega zdravnika, serijskega morilca, vrgli so ga iz službe, izgubil je zdravniško licenco, postal je ničla. Poglejmo medijske naslove izpred let: Dr. Radan ni bil edini, ki je ubijal paciente! Dejanja naj bi celo načrtoval. Sodijo mu za 6 umorov, on pa bi rad imel odškodnino? Objavljeni so v celotni pahljači medijev od leve proti desni.

Bo zanimivo, ko se bodo pojavile zahteve po odškodninah in tudi za medijske umore osebnosti.