Na robu izdajstva

Janko Lorenci

15. 5. 2020  |  Mladina 20  |  Kolumna

Orbán je spet objavil zemljevid Velike Madžarske, ki obsega tudi del Slovenije. Opozicija se je odzvala ostro, oglasil se je celo Pahor, premierov kabinet in zunanje ministrstvo pa sta ostala gluha, slepa in nema. To je še eno jasno znamenje, da Slovenija, mednarodno tradicionalno izgubljena, dobiva jasno smer: kompas kaže proti višegrajcem, nazaj na vzhod, na periferijo Unije. Iglo na kompasu je odločilno zasukala Janševa vlada.

Res smo del EU, Nata in Zahoda, a znotraj te osnovne pripadnosti je veliko manevrskega prostora. Slovenija v njem ni imela trdne orientacijske točke, zdaj to postaja Višegrad. To ni enotna skupina, na splošno pa jo označuje nacionalistični in populistični neoliberalizem, čedalje bolj avtoritaren in klientelističen. Tu v glavnem vladajo trdorokci, to je tudi manj razviti del Unije. Sosedna Madžarska je dodaten problem, saj goji tudi do nas slabo prikrite ozemeljske zahteve, v Prekmurju pa že zdaj žene gospodarsko-kulturno ofenzivo.

Približevanje višegrajcem poteka v bistvu tako, da SDS, naša najmočnejša stranka, posnema Orbánov Fidesz. Z vzponom Janše na oblast je lahko to kopiranje, ki ima tudi močan Janšev osebni pečat, zaživelo v praksi. Kaže se v vladnem spodkopavanju ustavnih ravnotežij, v grobih pritiskih na sodstvo in medije, v izrivanju parlamenta, v izigravanju postopkov, v pretiranem omejevanju svoboščin med epidemijo. Janši je tako početje v tem mandatu zelo olajšal virus, nevidni zaveznik avtokratov.

Nekoč smo se od Višegrada distancirali, pa to najbrž ni bilo pametno. Takrat je bila višegrajska četverica bistveno drugačna kot danes, vneta za Unijo in demokracijo. Zdaj, ko bi se od Višegrada morali distancirati, pa se mu približujemo. To nam mednarodno že škodi. Na uradnih ravneh se to še ne pozna, v tujih medijih in sicer pa že. Glas države, ki rine na vzhod, bo za Slovenijo vedno večje breme. Bolj ko bomo v očeh razvitih delov EU veljali za »vzhodnjake«, bolj zanesljivo nas bodo obravnavali kot periferijo. Z nami bodo ravnali slabše politiki, banke, mediji, poslovneži, turisti … Imidž je izmuzljiva, a pomembna stvar.

Stanje na Madžarskem je njen notranji problem (čeprav nikakor samo njen, saj je del EU), za odnose s sosedo pa je zaželeno, da so čim bolj normalni. Madžarski tleči mejni revizionizem (ki ga gre jasno in sproti zavračati) meče na njih senco, v osnovi pa je razmerje z Budimpešto predvsem naš notranjepolitični, ne zunanjepolitični problem. Pač v tem smislu, da bi zdaj vladajoča politika Slovenijo rada predelala v manj pluralno, glajhšaltano in provincialno tvorbo. Madžarska je v tem pogledu samo eden od vzorov.

Janša tega ne prizna, a to počne – tu gre za tisto večno neznosno nasprotje med tem, kar govori, in tem, kar dela. Mož nenehno hodi po tankem robu med kriminalom in še dovoljenim, med avtokracijo in demokracijo, med lažjo, polresnico in resnico, med patriotizmom in izdajalstvom (klicanje trojke, paktiranje z nekom, ki ga skomina ozemlje tvoje domovine). To tanko mejo včasih prestopi, kdaj zgolj zato, da preskusi teren.

Po tej tanki meji hodi tudi v odnosu do EU. Slovenci so Uniji tradicionalno izrazito naklonjeni, politika pa do nje celo servilna. Janša ni bil nikoli nič drugačen, po novem pa se občasno oglaša z drugačnimi, po malem orbanovskimi toni. Vendar ostaja previden, ker skupnost ne bo kar razpadla, ker smo od nje v marsičem brezupno odvisni, ker ga čaka predsedovanje ... Previdnosti pa bo hitro konec, če bo EU postala irelevantna ali celo razpadla in nehala biti zasilni zunanji porok naše demokratičnosti. To bi slovensko demokracijo na smrt ogrozilo, zlasti če notranji odpor proti janšizmu ne bi bil dovolj močan. A tega se, kot kažejo tudi znova polne ulice protestnikov, ni treba bati.

Drsenje v višegrajstvo je zavestno umikanje na problematično, v vseh pogledih manj razvito obrobje EU. Toda Unija je sama v marsičem kriva, da se njen vzhodni del pogreza v avtokracijo. Neoliberalnost vodilnih članic je povsod po skupnosti ustvarila kričečo neenakost, to pa je, zlasti na manj razvitih območjih, hvaležno gojišče avtoritarcev. Odnos centra EU do vzhoda ima dolgo in dokaj umazano brado. Po razpadu SZ je izkoristil nemoč teh obubožanih, razsutih območij, jih ekonomsko tako rekoč okupiral (Slovenija se je, docela po nepotrebnem, razprodala šele kasneje), razvojno in demografsko pa ga bolj ali manj izčrpava še zdaj. V isti sapi avtokrate tolerira in tako spodkopava sebe.

Na domačem terenu je orbanizem Janševa šibka točka – Madžarska za večino Slovencev nikakor ni privlačna tvorba, nasprotno. Madžarske skomine po Prekmurju najbrž motijo celo strumne Janševe volivce. Skratka, Janševo prijateljevanje z Orbánom je ne samo protidemokratično, ampak tudi nepopularno in na robu narodnega izdajstva, saj se lahko tleči ozemeljski revizionizem s sesutjem EU grobo aktivira. Tega Janševi politični in drugi nasprotniki ne znajo prav unovčiti. Kot premalo opozarjajo tudi na to, kako žalostno se je spremenil. Nekoč je bil simbol boja za demokracijo, osamosvojitelj, narodni junak, socialdemokrat; zdaj je nasprotje vsega tega – klavrn, a surov, nevaren lokalni trdorokec. Je bil v sebi vedno tak kot zdaj, le okoliščine so bile drugačne?

Kakorkoli, za zrušenje njegovega trdovratnega kulta obstaja preprost, a naporen recept: greš za leto dni na Madžarsko, živiš kot navaden Madžar – in si za vselej ozdravljen janšizma in orbanizma. A to je mazohističen način ozdravljenja; pametneje je iti na proteste, postati žvižgač, se včlaniti v kak sindikat ali nevladno organizacijo, se tako in drugače upirati oblastnemu mrcvarjenju.