22. 5. 2020 | Mladina 21 | Uvodnik
Ekonomija in vardisti
Pri avtokratskih in populističnih oblastnikih je ves čas problem, da v času njihove moči družba dejansko ne more res zadihati. Vedno znova, vsak teden, če je mogoče, pa kar vsak dan ustvarjajo nove mejne situacije in nove družbene konflikte, s čimer pogosto zakrivajo odsotnost koristne vsebine. Glavna posledica ustvarjanja teh konfliktnosti pa je, da se njihove družbe zaradi tega ne morejo posvetiti resnim problemom. Dober primer tega so ZDA pod Donaldom Trumpom: že skoraj pet let je celotna družba ne glede na politični pol dobesedno terorizirana s Trumpovimi populizmi, izpadi, sovražnostmi in aferami.
Zveni znano? Tako v Sloveniji ob vsej produkciji konfliktov sploh ne poteka na primer resna razprava o gospodarskih ukrepih vlade. No, razprave ni, ker si marsikdo ne upa niti pisniti. Gospodarstvo se iz preteklosti spomni, da ima sedanji premier rad, da ga hvalijo – in absolutno ne prenese, da ga kdo kritizira. Zato večina v gospodarstvu javno raje poje hvalnice. Nihče namreč noče priti na črno listo ali na črno listo spraviti celotne panoge.
A potez, ki zbujajo skrb, je vse več.
Poglejmo na primer ukinitev sodelovanja nevladnih organizacij pri presoji vplivov na okolje. Gre za tipično janševsko potezo, domnevno poenostavitev postopkov. A res le navidezno. Že danes je jasno, da so pogoji za sodelovanje nevladnih organizacij po novem v nasprotju z evropskim okoljevarstvenim pravom. In bo mogoče te postopke izpodbijati. Za koga je to problem? Prav za te investitorje, ki naj bi jim šla vlada na roko. Ali kot v intervjuju za Mladino pove strokovnjakinja za evropsko pravo Ana Stanič, ki svetuje tako vladam in tudi podjetjem: »Če bodo sedaj nevladne organizacije iz teh presoj izključili, se bo pa pozneje izkazalo, da bi v teh postopkih morale sodelovati, vsi postopki bodo razveljavljeni, zamude pa še večje.« Na prvi pogled so torej zdaj postopki manj zapleteni, vlada jih je poenostavila (da bi pomagala družbi, v kateri je delal pred prevzemom ministrstva za okolje Andrej Vizjak, pa vendar). A že danes vemo, kaj se bo zgodilo. In prav tovrstno ravnanje na silo in na pamet je tipično za vse Janševe vlade. Leta 2005 je Janša skupaj z istim ministrom Vizjakom (le da je bil ta takrat pristojen za gospodarstvo) dal na hitro spremeniti zakon o prevzemih. Ker da je čas, da končno pride do privatizacije, je bil argument. In kaj se je zgodilo? Popoln polom, tajkunizacija, izčrpavanje podjetij za menedžerske odkupe, nato pa v krizi propad celotnih panog ter poceni razprodaja slovenske industrije in storitvene dejavnosti.
Ostanimo še malo pri Ani Stanič, ki dela in živi v Londonu, kar ji omogoča, da iz druge perspektive ocenjuje poteze sedanje slovenske vlade. Opozorila Staničeve so zelo resna. Večina evropskih vlad se je na primer odločila, da bo pomagala vsem podjetjem, Slovenija pa je selektivna in pomaga le nekaterim. Zato je seveda potrebovala dovoljenje evropske komisije, zaradi česar se je izplačevanje pomoči zavleklo, hkrati pa je sama birokratsko izredno zapletla postopke. Slovenija se je pri pomoči podjetjem odločila slediti pogojem, določenim v evropskem okviru za ukrepe državne pomoči, pri čemer je določila celo strožje pogoje. Ali kot pravi Staničeva: »Ta selektivni pristop pa je s seboj prinesel številne druge izzive. Pri takšni shemi morajo seveda uradniki pregledovati vsak primer posebej, saj morajo ugotoviti, ali podjetje pogoje izpolnjuje. V času epidemije, ko bi likvidnostna pomoč podjetjem morala biti hitra, smo tako v Sloveniji dejansko padli na izpitu.«
Staničeva dejansko postavlja vprašanja, ki bi jih morali vladi postavljati menedžerji – v njihovem imenu na primer gospodarska zbornica. Slednja, vedno glasna, ob tem premieru seveda molči. In katera so ta vprašanja? Na primer: kako si lahko Slovenija privošči, da sledi konservativni monetarni in ekonomski politiki, četudi vsi ostali v njeni okolici ravnajo drugače? Vidimo, kakšne pomoči dobivajo druga podjetja v drugih državah. Vidimo recimo, kako ugodna posojila so lahko dobila konkurenčna podjetja, slovenska pa ne. Kako bodo lahko slovenska podjetja konkurirala na skupnem evropskem trgu, če pa bodo njihovi tekmeci imeli ogromno likvidnostnih sredstev, naša podjetja pa ne?
Doslej namreč na ekonomskem področju še nismo imeli tako šibke vlade, minister za finance je izrazito šibek ( je pa dober premierov prijatelj), minister za gospodarstvo pa nima širine, zanj je Magna tehnološko podjetje, politično je Počivalšek brez moči, poleg tega pa ga bremenijo posli z medicinsko opremo, v katerih se je izkazal za poslovnega analfabeta, ki ga lahko opetnajsti vsak mali podjetnik s pravimi političnimi zvezami v prvi stranki vlade. A imamo enak problem kot Američani: nimamo časa za te dejanske probleme. Ker moramo medtem, ko drugi rešujejo prihodnost svojih držav, braniti temelje demokracije. Moramo se ukvarjati s svobodo tiska. S korupcijo. Nasilnimi menjavami. Vsak teden nova norost: ta teden so to paravojaške enote, zasebne garde, ki zastrašujejo policiste, vlada pa ne ukrepa. Vsi vemo, da te paravojaške pojave dejansko spodbuja prva stranka koalicije, so pa nekaj najbolj nevarnega za družbo. Takšne enote so bile znanilke krvave balkanske vojne in glasnice nacističnega terorja.
Je pa zanimiva zabloda koalicijskih partnerjev, ki se prepričujejo, da bodo te nevarne izpade SDS v javnem mnenju nekako preglasili dobri gospodarski ukrepi vlade. Res verjamejo v to? Da so ti ukrepi dobri? In primerljivi z državami, ki nam konkurirajo?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.