Vojna proti virusu

Jože Vogrinc

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Javna pamet

Ideološki zagovorniki zdajšnje slovenske vladavine, fino odeti v titule kakor kardinali v karmin, prizadetih obrazov igrajo žalost, češ da se žlehtni kritiki ideološko znašajo nad skrbno vlado, ki da ne počne na svetu ničesar drugega, kakor da vse svoje sile investira v naše zdravje, dobrino onkraj vseh ideologij. Temu ne smemo nasesti. Ideologija je v načinu, kako se je Janševa vlada na petek trinajstega (marca letos) lotila preprečevati epidemijo, očitna in zgovorna.

Vlada se nam je že predstavila v zaščitnih maskah, ki so najstarejše med nami spomnile na drile iz protiatomske zaščite iz časov hladne vojne. Vlada je izrecno aktivirala žargon in akterje vojne. Virus je predstavila kot sovražnika, preprečevanje epidemije pa kot spopad z njim. Mediji in navadni ljudje smo ji pri tem pomagali, saj smo sami od sebe začeli uporabljati izraze, kot je »boj proti epidemiji« ali »spopad z novim virusom«.

Nikakor ne gre pozabiti, da je predsednik vlade obramboslovec in da je bil za govorca štaba (!), ki naj bi vodil vojno, izbran prav tako obramboslovec. Nekdanji obrambni minister, ki rad nastopa kot osamosvojitelj, si je za govorca izbral obramboslovca, ki je komuniciral v imenu Slovenije z vesoljnim svetom že med vojno za osamosvojitev. Komuniciranje z mediji je bilo zastavljeno izrazito enosmerno (novinarske konference brez navzočnosti novinarjev!) in je tako potekalo ves čas, dokler je prevladoval strah pred hitro razširitvijo epidemije. Štab je takoj prevzel oblast nad zdravstvenimi strokovnjaki in jim odvzel glavno besedo pri določanju strategije in taktike »spopadanja«.

Mnogi so že opozorili, da so marsikje v Evropi imeli epidemiologi in drugi zdravniki več besede pri politiki preprečevanja epidemije. Nekako pa nam je ušla najočitnejša stvar: govorica vlade je bila govorica vojne, ne govorica skrbi za zdravje, kar je ustrezalo dejstvu, da je bilo zdravstvo podrejeno obramboslovni predstavi o virusu kot sovražniku.

Običajno govorico zdravstva najdemo na plakatih v ambulantah ali na spletu kot govorico nasvetov glede skrbi in nege za naše bližnje. Obramboslovna pamet se je namesto tega lotila državljanov z vrsto prepovedi, od katerih niso bile vse najbolj smiselne. Vzemimo za vzorec samo najočitnejšo prepoved, kajpak omejitev gibanja na lastno občino. Pri tem, kako različne so slovenske občine po velikosti in po možnosti, da se v njih giblješ, ne da bi prišel preblizu tujemu telesu, so neizogibno nastajali absurdi. Na Kočevskem so si lahko privoščili dolge pohode v gozd, v kakšni majhni občini so komaj lahko pomolili nos iz stanovanja. Kdor se je hotel pripeljati iz Branika v Novo Gorico, svoje občinsko središče, se je moral peljati skozi dve drugi občini. Zastavljeni cilj, glede katerega vladi ni nihče oporekal, se pravi, omejitev gibanja na tak način, da ne ogrožamo drugih, bi v maniri zdravstvene nege lahko dosegli s pametnimi nasveti namesto s prepovedmi. Dodatna bistvena razlika med oficirskim ukazovanjem in zdravniško etiko je, da je osnova preprečevanja bolezni natančno razlikovanje pri nasvetih med ljudmi, ki so bolj ogroženi, in tistimi, ki to niso, logika vojne pa je totalitarna, obvezna, neprizanesljiva: vsi v zaklonišče, vsi v stanovanje in pod ključ! Ali je bilo tako težko svetovati ljudem, kako naj se gibljejo, da ne bodo ogrožali drugih, kdo se mora najbolj paziti ter koga in kako moramo najbolj ali nekoliko manj varovati? Še sreča, da so policisti na terenu ravnali pametno in so bolj pazili, da se ljudje ne bi kopičili na istih krajih, manj pa so legitimirali in kaznovali voznike in druge, ki so formalno kršili pavšalne prepovedi.

Razumevanje politike kot vojne namesto kot dialoga z državljani korenini v obramboslovnem diskurzu, ki sta se ga vodja in govorec vlade naučila v šoli, obsedeni z načelom NNNP (»nič nas ne sme presenetiti«). Sovražnik se lahko skriva kjerkoli, vsakdanje življenje je področje psihološke vojne. Kako lepo sede virus v tak mindset!

Da kdo po nesreči ne zgreši poante, povejmo še razločneje: Janša in Kacin sta se z virusom naučila bojevati od JLA (Jugoslovanske ljudske armade). Glavne značilnosti propagande, katere naslednica je bila jugoslovanska socialistična propaganda, so izdelala skupaj s tiskom svojih držav že vojna ministrstva držav, ki so se spopadle v prvi svetovni vojni. Psihološko vojno kot doktrino so razvili v času hladne vojne in jo je SFRJ prevzela in razvila po svoje.

Še dolgo po letu 1945 se je nova oblast lotevala petletnih planov kot partizanskih ofenziv. Model »borbe proti sovražniku« je prenašala na vsa področja življenja. Ko je slovenska krompirišča kmalu po koncu vroče in začetku hladne vojne napadel koloradski hrošč, je ministrstvo za kmetijstvo izdalo brošuro »Vprašanje koloradskega hrošča v Federativni ljudski republiki Sloveniji« in na ustreznem mestu zabičalo: »Če hočemo sovražnika najti in uničiti, ga moramo predvsem dobro poznati. Vedeti moramo, v kakšnih razvojnih oblikah ga najdemo, kje je v raznih letnih časih, s čim se hrani, kako se širi, kateri so njegovi ugodni in kateri neugodni življenjski pogoji. Na podlagi navedenih izkustev se šele lahko lotimo primernih ukrepov v borbi s škodljivcem.« V govorico boja z virusom je mogoče ta odstavek prenesti, ne da bi spremenili eno samo črko.

Kako zelo je bil ta žargon doma v jugoslovanski in slovenski politiki, kaže to, da je še dvajset let po zmagi proti fašizmu, leta 1965, ob sprožitvi gospodarske reforme njen pobudnik Boris Kraigher začel utemeljitev nove gospodarske politike z besedami: »Reforma je vojna.« Zdajšnja slovenska oblast je neposredna dedinja odnosa do sveta kot vojne. Neideološka vlada? Kako si upate gledati sogovorniku v oči, ko to rečete?