Težki časi za protifašizem

N'toko

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Žive meje

Leto 2018, tik pred parlamentarnimi volitvami, je madžarski filozof in glasni protifašist Gáspár Miklós Tamás gostoval na protijanševskih protestih. Med svojim predprotestnim predavanjem je javnost opozoril na skrb zbujajočo zgodovinsko resnico: Evropa se sama ni nikoli uprla fašizmu. Ne le Nemčija in Italija – vsaka država je imela svojo različico lokalne avtokracije, ki je čakala na svojo priložnost. Iz primeža etnonacionalističnih diktatur so nas povlekle predvsem tuje velesile, ki so povojno Evropo narisale na novo in upale, da se grozovita ideologija nikoli več ne vrne. Kljub temu pa grožnja radikalnih desnih vlad vseskozi visi nad evropskimi državami in se uteleša v čedalje močnejših strankah. Po tistih protestih leta 2018 Janši sicer ni uspelo sestaviti vlade, toda Tamásove napovedi so se uresničile dve leti kasneje – vsebinsko izžeti sredinski koaliciji ni uspelo dolgo zadržati vrnitve skrajne desnice na oblast. In tudi Evropa ni storila ničesar.

To dejstvo postavlja protifašiste v zelo nelagoden položaj. Kaj storiti in kako se organizirati? Jasno, največ se ukvarjamo z Janšo, ki ima na voljo najučinkovitejši strankarski in medijski aparat na skrajni desni. S svojimi vulgarnimi kulturnimi boji je brez težav postal obraz politike, ki nam vzbuja nelagodne zgodovinske primerjave. Toda politika ni nikoli le zgodba o enem človeku in ne smemo spregledati širšega konteksta: Janša sam po sebi ni nekakšen zagrizen fašistični ideolog, ki bi se 30 let boril za arijsko nadvlado. Če kaj, je izvrsten politični kameleon, ki se je znal vsakič prilagoditi na nove zgodovinske razmere. Bil je disciplinirani marksist, ko je bila partija še trdno na sedlu, liberalni disident, ko se je režim začel krhati, državniška figura v zgodnjem času levo-desnih koalicij, naposled pa desni kulturni bojevnik, ko je sobivanje v vladah LDS postalo nemogoče. Janševi dolgi karieri lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa reči, da nima občutka za zgodovino. Če si je torej za svoj politični model izbral orbánovski tip postfašizma, to ni storil iz globokega osebnega ideološkega prepričanja, ampak ker v tem vidi prihodnost evropske politike.

Verjetno ima prav. Model Evropske unije bo s trenutno finančno krizo postavljen pred resen preizkus in malo verjetno je, da bosta po udarcu epidemije Italija in Španija tolerirali še eno rundo fiskalne torture bruseljskih bankirjev. Na vse to se bodo nakopičile še okoljske, migracijske in zdravstvene krize. Tudi če se razpad EU ne zgodi v naslednjih letih, bodo nastajajoče tenzije in nezadovoljstvo ljudstva omogočili velike priložnosti za radikalnejše stranke. Slovenija je tu postavljena v občutljiv položaj: znotraj EU je pozicionirana kot proizvajalka polizdelkov za multinacionalke, ter kot posrednica poceni izobraženih kadrov in še cenejših fizičnih delavcev. Država – pa naj ji vlada leva ali desna koalicija – nima na voljo drugih preživetvenih poti, kot da za kapitaliste niža plače, fleksibilizira delo, razprodaja podjetja in privatizira, kar je še javnih storitev. Ne pozabimo, da je moral tudi Šarec sredi največje gospodarske rasti agresivno napadati socialne mreže in dajati davčne odpustke premožnejšim!

Desnica je med to vsesplošno stagnacijo edina našla pot, kako še nagovarjati dovolj volivcev. Osredotočila se je na prebivalce, ki imajo nekaj lastnine – torej srednji razred, podeželsko in upokojensko populacijo –, in jim ponudila kompromis: »Glejte, nič lepega vas ne čaka v prihodnosti, ampak poskrbeli bomo, da se nihče ne bo dotikal vaših nepremičnin ali vas višje obdavčeval! Obvarovali bomo vašo imovino pred migranti, lenuhi in levičarji!« Kot je za Dnevnikov Objektiv pronicljivo zapisala Maja Breznik, so bili tudi protikoronski ukrepi v veliki meri kupovanje glasov, »glavni naslovnik družbene solidarnosti pa je srednji razred, ki se (še) ne sooča s socialno stisko in pomoči (zdaj) niti ne potrebuje. S tem se krepi temeljni zaveznik kapitala, zato da se že med krizo vzpostavijo pogoji za nadaljnjo reprodukcijo kapitalizma«. V volilno koalicijo je desnici uspelo na podlagi kulturnega resentimenta vabiti še nekaj pripadnikov delavskega razreda, ki nimajo na voljo kaj več kot veselje nad dejstvom, da zaslužijo več od bosanskih sodelavcev.

Orbánovski postfašizem je torej logičen politični odgovor na dileme, ki jih polperifernim državam odpira EU. Zato tudi zaman čakamo, da bo Bruselj obsodil nedemokratične režime ali nas rešil problema domačih fašistov. Tu je Tamásova analiza še kako umestna. Evropa ni narejena za ustavljanje fašizma, ampak nasprotno: evropski kapitalizem na koncu vedno znova zahteva, da ga reši ta ali ona oblika etnodiktature. Slovenija se vsaj na površju s tem spopada nekoliko bolje kot sosednje države, saj v nasprotju z drugimi postsocialističnimi režimi ni popolnoma uničila kulturnega protifašizma. Partizanski pevski zbori, Pot ob žici in Svetlana Makarovič so z vsemi svojimi pomanjkljivostmi še vedno del nacionalne folklore, zato je med starejšim srednjim razredom še vedno čutiti odpor do kulturnega projekta Janeza Janše, četudi nima nujno ekonomskih alternativ. To in pa birokratska odpornost nekaterih institucij, medijev in gospodarskih subjektov Janši za zdaj še onemogoča popolno konsolidacijo srednjega razreda okoli orbánovskega režima.

Janši zato lahko spodleti, toda nevarnost zdrsa v takšno ali drugačno obliko fašizma bo kljub vsemu ostala. Morda se bo zdrs zgodil potihem – ne kot pompozni kulturni boj, ampak kot počasna preobrazba državnih institucij, ki bodo v imenu varnosti in finančne stabilnosti vse agresivneje posegale v življenje manj premožnih. Ne kot hitlerjansko korakanje uniformirancev po trgih, ampak kot zdravorazumski rasizem, ki se je naselil v vse pore represivnih aparatov. Morda ne bo imel obraza Janeza Janše, ampak Damirja Črnčeca – ideološko predanega islamofoba, ki je v nasprotju z Janšo svoj rasizem preselil s Twitterja v državne organe in ki je znal dovolj spolirati svoj imidž, da je postal sprejemljiv za srednji razred. Ne pozabimo – po protestih leta 2018, ko je oblast prevzela Šarčeva protijanševska koalicija, je ta imenoval Črnčeca za državnega sekretarja. Protifašisti smo takrat protestirali. Dve leti kasneje Črnčec z nami biciklira pred parlamentom na protijanševskih protestih. Kdo ve, morda je vmes postal levičar. Bolj verjetno pa to le kaže na to, kako daleč na desno se je medtem premaknila slovenska družba.