Kot leta 2009?

dr. Bogomir Kovač

22. 5. 2020  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Tretji vladni paket ekonomske pomoči naj bi bil usmerjen proti grozečemu poglabljanju domače in evropske recesije. Kriza se postopoma stopnjuje, padcu domače proizvodnje bo sledilo znižanje tujega povpraševanja. Dvomesečno zaprtje države je prineslo radikalen padec gospodarske rasti in hitro povečanje brezposelnosti. Vladni paketi prihajajo prepočasi, spremljajo jih zmedeni predpisi, njihova učinkovitost je porazna. Noben paket ni opremljen z oceno njihovih učinkov, dejansko je uresničena petina obljubljenih rešitev. Vlada eno govori, drugo dela, bolj gasi požare kot zna sistemsko ukrepati. Zdravstvena kriza je obratno sorazmerna z ekonomsko, ko prva izginja, druga šele prihaja. Za vlado bo v naslednjih mesecih ključno politično vprašanje obvladovanje trga dela, ohranitev gospodarske aktivnosti. Žal so reševalni pristopi Janševe vlade politično vse bolj kaotični in ekonomsko problematični. Usoda Slovenije 2020 vse bolj spominja na leto 2009.

Sosledje vladnih mesečnih ekonomskih paketov spremljajo vedno večje težave. Pomoč je prepozna ali preveč zapletena, vrstni red ukrepov je v veliki meri zgrešen. V prvem paketu so pozabili na najbolj ogrožene in prizadevne, prekarce in ljudi v zdravstvu. V drugem so zapletli poroštvene sheme in finančne pomoči podjetjem, popravljali pa so plače iz prvega. Tretji naj bi spet premostil nekaj starih zablod, podaljšal ukrepe pomoči in ponudil posebne sektorske rešitve. Toda spet so tu novi zapleti. Reševali bomo recimo turizem z neprenosljivimi vavčerji za 200 evrov, ki veljajo za prenočitve z zajtrkom, ne pa na primer za obisk kulturnega festivala z večerjo v kakšnem lokalu. Kot da turizem lahko cepimo, zapovedujemo porabo starim in mladim, zato bo velik del sredstev najbrž ostal neporabljen. Podobno, kot smo slovito subvencioniranje dela na domu za marec izplačevali po desetem maju, in to zgolj 35 milijonov evrov za okoli 95.000 oseb, aprilski del bo na voljo sredi junija in tako naprej. Kdo se tu šali, v imenu koga in na čigav račun?

Kračunov Fiskalni svet (FS) je v teh časih kredibilna institucija, pred dnevi je objavil prve ocene javnofinančnih učinkov sprejetih vladnih ukrepov. In zgodba ni prijetna. Verodostojnost reševalnih vladnih paketov meri s transparentnostjo informacij, kateri ukrepi so učinkoviti, koliko nas stanejo, kdo je kaj dejansko dobil in kako. Toda teh poročil Janševa vlada nima. Imamo zgolj analizo Umarja (scenariji covid-19), ki jo je vlada uporabila za pripravo bruseljskega Programa za stabilnost 2020 in domači rebalans proračuna. Za zdaj uradno predpostavljamo 8,1-odstotni padec BDP, tolikšen je tudi pričakovani primanjkljaj sektorja države. In tu se igra številk šele začenja. Vlada je prvi paket ukrepov za slovensko javnost ocenila na 3 milijarde evrov (6,7 % napovedanega BDP), potem je v poročilu Bruslju to oceno znižala na 2 milijardi, FS jo je ocenil na 1,7 milijarde, glede na dejansko število vključenih oseb naj bi šlo za slabo milijardo. Torej smo uporabili tretjino prvega paketa, do 15. maja je porabljenih 20 odstotkov predvidenih pomoči prvega in drugega paketa. Nepričakovan Janšev preklic pandemije je dokaz, da ta vlada želi nagonsko varčevati in ne trošiti. Takšna politika pa ne more zmanjšati ekonomske negotovosti krize in še manj zagotoviti njenega cikličnega zasuka. Vlade Janeza Janše tretjič zapored dokazujejo, da žal niso kos vodenju ekonomskih politik, ne v času konjunkture (2004–2008) in še manj v krizi (2012, 2020).

Učinkoviti vladni ukrepi bi lahko ublažili padec BDP za največ 2 odstotka, torej za četrtino predvidenega zdrsa v Umarjevem osnovnem scenariju. Toda za zdaj je vladna politična aritmetika efektivne porabe sredstev in učinkovitosti ukrepov katastrofalna. Zato tudi FS ugotavlja, da so multiplikacijski učinki sprejetih vladnih ukrepov razmeroma majhni, dejansko jih sploh ni. Torej obstaja resna nevarnost, da sedanja vlada ne bo ublažila krize, temveč jo bo celo poglobila. Tako kot so to storile tri slovenske vlade v obdobju 2009–2013 in zdi se, da Janša povsod rad ponavlja stare napake. Neverjetno, podobno kot pri spremljanju pandemije tudi tukaj vlada nima pravih baz podatkov in ostaja brez kompleksne analize učinkov. Zato je delno zavozila zdravstvene ukrepe, povsem potonila pri nabavi zaščitne opreme, zdaj zamegljuje razmere tudi na ekonomskem področju. Podatki so temelj dobrih ekonomskih analiz, brez njih ni optimalizacije ukrepov in učinkovitih protikriznih politik, tudi če bi jim Šircelj, Počivalšek in Cigler Kralj bili kos, pa jim seveda skupaj s svojimi svetovalci in prišepetovalci niso. Vzorec političnega obnašanja te vlade je zato povsod enak. Manipulacije so pokritje za nesposobnost, prodajanje megle postaja nova teologija moči.

Slovenija drsi v veliko ekonomsko in globoko socialno krizo, notranjemu šoku bo sledil zunanji, povečana negotovost krči predvsem zasebno potrošnjo. V pol leta bo število brezposelnih preseglo 120.000, odrešilno skrajšanje delovnega časa bo tudi tokrat strel v prazno. In za zdaj ni nobenega razmisleka, kako zagnati keynesijanski investicijski cikel javnih investicij, povezati industrijsko in regionalno politiko, spodbuditi potrošnjo in socialno varnost s temeljnim dohodkom, pametno premostiti finančne in fiskalne omejitve, dejansko pomagati izvoznim grozdom ...

Nassim Taleb je za skrite asimetrije vsakdanjega življenja našel preprosto zdravilo. Za stik s stvarnim svetom poskrbimo s tveganjem lastne kože. To pomeni, da politiki začnejo nositi posledice svojih odločitev. Zdaj cvetijo intervencionisti, ki želijo voditi svet, kompleksnosti sistemov pa ne razumejo. Ne nasedajmo, kaj politiki govorijo, poglejmo, kaj delajo in koliko so pripravljeni sprejeti tveganje. Tudi kolesarje, ki želijo drugačno oblast in vidijo nov svet.